Anestezistka ste, kako ste od tega, da ste pomagali ljudem lajšati bolečine, prišli do pomoči ženskam in moškim za lažje ter lepše staranje?
Ničesar nisem izumila (smeh), da ne bo pomote! Toda kadar zdravimo ljudi z bolečinami, in bolečine nastanejo zaradineravnovesja v telesu, ne moremo zdraviti samo bolečin. Če želimo delati kakovostno, moramo zdraviti celega človeka. In se lotiš raziskovanja ter najdeš veliko vzrokov za takšno stanje, od nepravilne prehrane, pomanjkanja gibanja in sprostitve, slabega spanja, vidiš, da se ljudje ne polnijo z energijo, ampak jo samo trošijo in so nervozni, do hormonskega neravnovesja, ki nastaja zaradi naštetih vzrokov: rezultat je vnetje v telesu, ki pripelje do bolečin in je znak, da se telo ne počuti dobro, da nekaj delamo narobe. Želela sem pomagati ljudem celostno, najti vzrok za bolečine, in našla veliko vzrokov za slabo počutje, ki so povezani s hormoni.
Ste imeli morda tudi sami težave?
Imela. Še ko sem delala v bolnišnici, sem bila precej bolna, imela sem avtoimunsko bolezen. Danes vem, zakaj, takrat pa nisem vedela: opravljala sem naporno delo in življenje je bilo naporno, imela sem majhne otroke, praznila sem se, polnila pa ne. Toda tako so živeli tudi moji kolegi in kolegice, pa se mi ni zdelo nič posebnega – vsi so imeli težave. Ko pa sem končala na močnih zdravilih, kortikosteroidih, me je presvetlilo: spoznala sem, da je zdravilo v meni, da se moram spremeniti.
Kar je nenavadno za zdravnika.
Res je (nasmeh). Zdravili so me kolegi, a ko so mi predlagali, da bi bilo treba narediti biopsijo ledvic in podobno, sem začela razmišljati, da lahko zaradi biopsije tudi umrem. Padla sem v neko shemo, v ustaljen proces preiskav, in se zato odločila za spremembo. Najprej sem zmanjšala odmerek zdravil, nato sem povsem spremenila prehrano – seveda sem se morala najprej poučiti, ker nisem vedela veliko, začela sem počivati in celo prekinila delo v bolnici: razumela sem, da tisto okolje vzdržuje mojo bolezen, nekako smo se medsebojno dušili. Takrat sem imela šestintrideset let, to so vrhunska leta za žensko, a tudi leta največjega stresa zaradi obremenjenosti.
Kako ste prišli do hormonskega zdravljenja, do bioidentičnih hormonov?
Raziskovala sem na sebi, spraševala sem se, kje je rešitev za perimenopavzo (obdobje nekaj let pred menopavzo in eno leto po njej, op. a.), ko ženske dobivajo miome, močne krvavitve in številnim vzamejo maternico. Takšne težave ima vsaka druga ženska: doumela sem, da se v telesu dogaja hormonsko neravnovesje, ki se začne prej, če je ženska v večjem stresu. In je mogoče to stanje uspešno zdraviti, če se nadomesti tisti hormon v telesu, ki ga primanjkuje. Preprosto je: zaradi neravnovesja hormonov ženska nima več ovulacije, ne tvori se progesteron in pojavijo se težave.
In se začne staranje. Sprememba teže, slabo razpoloženje …
Najprej opažamo slabše razpoloženje, nato čutimo otečenost, napihnjenost, debelost, pojavijo se napetost, bolečine v mišicah, da, tudi močne krvavitve se pojavljajo in z njimi anemija. Pa greste k zdravniku, ki vas pregleda, a ne najde nič usodnega, ženska pa se počuti slabo. Ko se pojavi hormonsko neravnovesje, se začnejo bolezni in to vodi v pospešeno staranje.
Kako pa to, da so naše mame in stare mame prenašale menopavzo in obdobje pred njo brez večjih težav? Zaradi manj stresa, bolj zdrave hrane?
One o tem niso govorile, o težavah menopavze se s staro mamo nisem nikoli pogovarjala, z mamo tudi ne. O problemih žensk se ni govorilo: ko so ženske prišle v menopavzo in bile v depresiji, so postale psihiatrični bolniki (nasmeh). Menopavza je bila nekoč sramota, je pa več kot možno, da so bile njihove težave manjše: jedle so bolj zdravo, življenjski ideali in življenje samo so bili preprostejši, bolj so živele v skladu z naravo. In dlje so imele menstruacijo, danes jo ženske izgubljamo zgodaj – zato ker ne počivamo, ker stalno delamo, smo napete in izgubljamo energijo. Izgublja in izrablja se moč ne samo spolnih žlez, ampak tudi nadledvične žleze: hormon kortizol je dirigent vsem drugim hormonom – kadar ob stresu naraste in nato pade, se pojavijo težave, ker je zelo pomemben za zdravje, mladostnost, za lepo kožo, za vzdrževanje sladkorja. Mora biti uravnovešen.
Kako ste našli bioidentične hormone?
Morda je sramotno (smeh), a našla sem jih na televiziji: po naključju sem na dopustu gledala Oprah, in ta se je pogovarjala z ameriško zdravnico o hormonskem neravnovesju. Na žalost se med medicinskim izobraževanje o tem nisem učila, pa sem se lotila iskanja informacij, preizkusila bioidentične hormone ter se lotila resnega izobraževanja v severni Ameriki in Evropi, kjer končujem specializacijo o »preventivni antiaging medicini«. Tako kot večina žensk, ki dobivajo nadomestno hormonsko terapijo, nisem vedela, da ženske ne dobivajo tistega, kar jim manjka, ampak zdravila, ki niti niso več hormoni. Ženskam v menopavzi največkrat manjkajo trije spolni hormoni: estrogen, testosteron in progesteron, ki ga nikoli ne dobimo, ampak le medroksiprogesteron – česar ne veste, saj zaupate zdravniku. O testosteronu se pa sploh nikoli ne govori, čeprav je hormon odpornosti, mišične moči in ga imamo ženske po količini v krvi več kot estrogena (daje nam ženskost)! Hormonsko moramo torej biti v ravnotežju, a tega z nadomestno hormonsko terapijo ne dobimo!

Več v Jani št. 13

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: IZTOK DIMC