Kako naj osemčlanska družina, ki je živela na sedemdesetih kvadratnih metrih socialnega stanovanja, za katero bi morala redno plačevati dvesto enainpetdeset evrov najemnine na mesec (obratovalni stroški znašajo več kot še enkrat toliko, tudi elektrika je draga!), ki jih ta hip zaradi brezposelnosti ne zmorejo, po novem živi v vlažnem stanovanju na osemintridesetih kvadratnih metrih? Brez denarja za osnovno ureditev? S čim si bodo kupili vodovodne pipe, barvo za pleskanje plesnivih zidov, kje naj najdejo denar za nakup vsaj dveh električnih radiatorjev, saj stanovanje nima ogrevanja – ena soba celo nima oken? Kje kombi za prevoz svojega pohištva, saj nimajo niti avtomobila? In kako bo z zdravjem (in šolo!) radovednega prvošolčka žalostnih oči Alexa, ljubke šestmesečne dojenčice Silvane in triletnega Nazima (čaka ga operacija oči) ter mame in babice Silvane, ki ima astmo in se je med kratkim obiskom smrdljive bivalne enote pred našimi očmi zaradi grozne vlage lomila ob kašlju? Strah jih je in ne razumejo, da morajo v dveh dneh in pol poskrbeti za vse našteto, strah, ker ne vedo, kje bodo dobili denar za vse nujne nakupe, strah, kako bo osem ljudi živelo na osemintridesetih kvadratih!
Pridni, a nezaposleni. A zgodba babice in mame, osemintridesetletne Silvane, rojene v Ljubljani, in njenega moža Nazima, rojenega v Makedoniji (tu živi 25 let) se je začela lepo in v rosnih letih. Zgodaj sicer, a kaj ko ljubezen ne sprašuje za leta. Nazim in Silvana sta se zaljubila, kljub nasprotovanju njene mame poročila, pri petnajstih je rodila prvega otroka. »Kot da bi bilo včeraj,« je postala raznežena, »v naši družini se imamo vsi zelo radi, ne moremo drug brez drugega, držimo skupaj, kolikor gre.« In je nekako šlo. Deset let je družina živela s Silvanino mamo, nato so dobili bivalni prostor in zaživeli na svojem za tri leta, pred šestimi leti pa so dobili sedemdeset kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje; iz tega so morali pred nekaj dnevi oditi zaradi neplačanih računov. Res je, da so jim pred tem zaradi nezmožnosti plačevanja tekočih stroškov grozile že tri deložacije – za tretjo, ki se ni izvršila, so morali plačati več kot 1300 evrov –, toda drži se jih smola, saj nobeden od odraslih članov ne dobi rednega dela. Pa ne zaradi lenobe, saj so delavni in delajo, kjer le morejo in kolikor jih potrebujejo. Družina Abazovski ne visi pred televizorjem, nima zanemarjenega stanovanja in ne pričakuje, da jih bosta rešili družba in država. Ne! A splet življenjskih okoliščin jo je pripeljal do velike stiske, ki jo zdaj preživlja.
Težka izkušnja. Silvana je s končano osnovno šolo kot čistilka delala v različnih ustanovah, tam pač, kjer je bilo boljše plačilo, in nabrala blizu dvajset let delovne dobe. Tudi mož, pleskar, ki je delal vse, od pleskanja do gradbeniških del, je priden. A rednega dela ni. Iz poročila centra za socialno delo: »Nekaj časa sta delala tudi v taksislužbi, garala po cele dneve, da bi odplačala dolgove, večino sta jih uspela poravnati, kot rdeča nit, ki se vleče že ves čas, pa jih bremenijo stroški za plačilo najemnine. V prvih mesecih letošnjega leta jim je že pretila deložacija, takrat smo pomagali z izredno denarno pomočjo, večino denarja pa sta starša poravnala sama.«
Začarani krog. Del letošnjega dolga v višini 1.800 evrov jim je, ker jim je spet grozila deložacija, uspelo poravnati s prodajo taksiradia za v avto, s katerim so želeli opravljati taksistično službo. Dolg Javnemu stanovanjskemu skladu sedaj znaša osemsto evrov. V Sloveniji nimajo sorodnikov, ki bi jim lahko pomagali.
Najstarejši sin David, poročen in z dvema ljubkima otrokoma, je v tem času pridobil licenco za varnostnika. Žal nikjer ne dobi službe. Center za socialno delo: »Vsem polnoletnim članom ves čas pomagamo pri iskanju zaposlitve, tako s pomočjo pri pisanju prošenj kot tudi z informacijami, katera podjetja potrebujejo delavce. Na večino prošenj niti ne dobijo odgovora.«
Za najemnino so pred zadnjim plačilom dolgovali še osemsto evrov, za obratovalne stroške desetkrat več, a bi upravitelj nekako zmogel počakati – sploh ker gre ves denar od socialne pomoči za poravnavo vseh stroškov do zadnjega centa. Ko so dobili odločbo o deložaciji, je Silvana, ki je uradno čistila tudi prostore ljubljanske občine, poklicala župana in ga prosila za pomoč. Uspelo ji je, zaradi županovih besed so jo na JSS sprejeli takoj naslednji dan. A besede, da morajo iz stanovanja, da naj sprejmejo ali ponujeno bivalno enoto ali cesto, so bile neizprosne. Razumevanja, četudi center za socialno delo ves denar, ki pripada družini za življenje, sproti pošilja za poplačilo dolgov, ni. Dolgovi bi se, resda bolj počasi, a zagotovljeno, poplačali, »toda gospa Joška Hegler mi je rekla, da je to ne zanima, da jih zanima samo čista nula.« Morda jim uspe z našo pomočjo in se bodo lahko vrnili v svoje drago socialno stanovanje.

OKVIRČEK: Prošnja za pomoč
Če želite pomagati osemčlanski družini Abazovski, lahko denar nakažete na: TRR 3300 0000 1303 865, sklic 308. Humanitarna številka, na katero lahko z enim klicem darujete 1,25 evra, je:  090933086, en klic 1,25 €.

Več v Jani št. 13