Kronologija te tragične koroške zgodbe je zelo žalostna in nerazumljiva, skrita v zapleten labirint uradnih predpisov, zakonov, pravnih, socialnih in policijskih institucij ter postopkov, iz katerega ni videti rešitve. Če tej zmedi dodamo še enostransko poročanje medijev, ki na tiskovnih konferencah svetovalnice Akcija! Matic Munc s. p. dobijo ogromno »materiala« za udrihanje po kar vseh institucijah po vrsti, češ da so zatajile, dobimo kup prestrašenih institucij v krču, v katerih vsi posamezniki neuradno vedo, kaj bi bilo treba storiti, in so vsi zaskrbljeni za tega otroka, a po črki zakona nič ne morejo.
V institucionalnem labirintu. Policija deklice ne more intenzivno iskati, ker ne gre za ugrabitev, saj oče pač ne more ugrabiti lastnega otroka. Center za socialno delo je ugotovil, da je otrok ogrožen in omejevan v svoji rasti ter razvoju, a tudi nima vzvodov za ukrepanje. Po nesrečni in neuspeli izvršbi je dekličina mama ovadila dekličinega očeta zaradi ugrabitve hčerke. Na tožilstvu so povedali, da v tej fazi postopka skrbno usmerjajo zbiranje dokaznega gradiva in presojajo že zbrano.
Dekličinemu očetu svetujem, naj takoj prekine izolacijo. O tem, kaj se dogaja z deklico v socialni izolaciji, in o tem, ali res lahko samo nemočno opazujemo to zgodbo, smo povprašali direktorja Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Ljubljana Zorana Pavloviča, ki zadevo pozna samo iz medijev: »Problem je, da nihče ne ve, kje je zdaj otrok. Tako majhen otrok drugače dojema čas in ne more čakati leta in leta, da se sodni postopki končajo. Ne vem, v kakšnih okoliščinah živi punčka, a tovrstna socialna izolacija je sama po sebi oblika zlorabe otroka oziroma psihološkega trpinčenja. S tem, ko oče skriva otroka pred mamo in ga ne vozi v vrtec, preprečuje njegov normalni razvoj, saj se tako nikakor ne da organizirati normalnega okolja za otroka. Otrok potrebuje stabilnost in normalnost, zato bi svetoval dekličinemu očetu, naj takoj prekine to izolacijo. Mami pa lahko svetujem le to, naj si poišče pomoč, da bo lahko to stanje psihično zdržala, naj ohrani upanje in poskrbi zase.«
Koliko časa bomo samo nemi opazovalci? Tudi mi skušamo ohranjati upanje. Upanje v pravno državo, ki bi z zakoni onemogočala takšno samovoljo enega od ločenih zakoncev, in upanje v medije, ki takšne samovolje ne bi podpirali ter bi se zgodb, v katerih so žrtve otroci, lotevali vsaj z drobcem zdrave pameti in bi se vsaj za hipec odrekli senzacionalizmu za vsako ceno. In na koncu upanje v odgovornega posameznika, ki ob vsem tem ne bi samo zmajeval z glavo in se nato ukvarjal sam s sabo ter s svojimi problemi. Dejstvo je namreč, da oče pred očmi javnosti skriva deklico pred izvršbo, da krši eno temeljnih pravic otroka do matere, da ne spoštuje pravnomočnih sodnih odločb, da vlaga neutemeljene kazenske ovadbe, da izsiljuje mamo ter blati njen ugled in ugled njenih staršev, kot pravi materin odvetnik Miran Kos, in vse to očitno zato, da bi mama obupala ali da bi otrok nanjo pozabil, mi pa vse to samo nemo opazujemo.
Več v Jani št. 14, 5. 4. 2011
Tekst: TINA HORVAT
