O nanodelcih, ki nevidno, a hitro vstopajo v vse ravni našega življenja, mnogo premalo vemo. Pa bi morali! Ti sodobni materiali po eni strani napovedujejo boljše življenje, zlasti zaradi izjemne uporabnosti v nanoelektroniki, medicini, biotehnologiji, informatiki, celo kuhinjske ponve so že z nanopremazom. A prav nanoznanstveniki hkrati opozarjajo na nevarnost nanodelcev za naše zdravje, primerjajo jih celo z azbestom! O vsem tem smo se pogovarjali z znanstvenico prof. dr. Majo Remškar z Inštituta Jožefa Stefana, ki pravi, da pri nas – kljub glasnim svarilom zavoljo ogrožanja zdravja – žal še nimamo predpisov glede obveznega testiranja strupenosti v materialih nano velikosti. Česa zares ne smemo spregledati? Je nanotehnologija tehnologija prihodnosti, bo na nanodelcih kmalu slonel svet? Mnogi nanotehnologijo označujejo z novo industrijsko revolucijo, z velikimi spremembami, ki se jim ne bomo mogli izogniti, četudi bi želeli. Napoveduje boljše življenje, a v resnici čudovite obete spremljajo svarila, da bo treba te dosežke uporabiti s pametjo in s spoštovanjem etike. Znanstvena odkritja in tehnološki obeti nanotehnologije so izjemni, še posebej v proizvodnji materialov, v nanoelektroniki, medicini in pri varovanju zdravja, v biotehnologiji, informatiki in v zagotavljanju varnosti. Kje nanodelce srečamo v vsakdanjem življenju, a tega niti ne vemo? Po izvoru ločimo tri vrste nanodelcev. Najprej so naravni nanodelci, kot so na primer puščavski prah, vulkanski pepel, virusi, kristali iz nasičenih raztopin. Vulkanski pepel, ki je v lanskem aprilu iz islandskega vulkana Eyjafjallajökull pripotoval v Slovenijo, je vseboval veliko nanodelcev. Znanstveniki smo jih lahko izmerili samo s posebnimi merilci, ki jih Agencija RS za okolje še nima. Zanimivo je, da so ti delci pripotovali nekaj dni kasneje, kot je bilo uradno obvestilo o prisotnosti pepela. Druga vrsta so nenamerno proizvedeni nanodelci pri tako imenovani klasični industrijski proizvodnji, nastajajo kot nezaželen stranski produkt. Pri varjenju se lahko sprosti do 40 milijonov nanodelcev v kubičnem centimetru zraka, pri brušenju do 200.000, tako imenovano ozadje, to je običajno število nanodelcev v zaprtih prostorih, pa je nekaj deset tisoč delcev v kubičnem centimetru. Veliko vprašanje je, koliko poklicnih bolezni je povezanih z izpostavljenostjo nanodelcem, pa se tega doslej nismo zavedali. Naslednji veliki vir nanodelcev je gorenje, pa tudi promet, drži? Da, že slabo izgorevanje navadne sveče sprošča nanodelce ogljika z velikostjo okrog 30 nanometrov. Tisti, ki ste kdaj sami čistili dimnik, veste, kako težko si je z rok izmiti saje, ki so sestavljene iz nanodelcev ogljika. Glede kurjenja biomase za reševanje energijskega problema v Sloveniji je treba premisliti tudi s stališča sproščanja nanodelcev v ozračje. Glavni onesnaževalec zraka v mestih pa je promet, še posebno dizelski motorji, ki sicer sproščajo manj ogljikovega dioksida kot bencinski, a bistveno več strupenih dušikovih oksidov in nanodelcev ogljika. Nanodelcev je ob prometnih konicah največ na najbolj obremenjenih cestah, od koder pa jih veter in lastna hitrost raznese naokrog. Delci se ujamejo v hrapave fasade, na stene in strope tunelov, pa tudi v naša pljuča. Tudi v pljuča otročičkov, ki jih starši vozijo na sprehod po pločnikih prometnih cest. Voziti za avtomobilom, tovornjakom ali avtobusom na dizelski pogon pa je sploh svojevrsten izziv, saj je vlek prezračevanja v osebnem avtomobilu lepo prilagojen izpuhu dimnih plinov spredaj vozečega vozila. Opozorili ste, da so nanodelci lahko tvegani za zdravje. Zakaj? Tveganje za zdravje so predvsem nanodelci, ki uidejo v ozračje in jih vdihnemo. Če pa jih umešamo v neki polimer, na primer v barvo, ki se strdi, je tak nanopremaz povsem varen, le paziti je treba, da ga mehansko ali kemijsko ne poškodujemo. Na primer, nano TiO2 dobro absorbira ultravijolično svetlobo in v premazu za les ščiti premaz pred razpadanjem in ohranja prosojnost. Zaradi te lastnosti ga dodajajo kremam za zaščito pred sončnimi žarki, v katerih pa ni ujet v polimer in lahko zaide v globlje plasti kože in jo poškoduje. Veliko se uporablja tudi nanosrebro, saj pobija bakterije in plesni, a samo v neposrednem stiku s celično membrano. Zato nanašanje nanodelcev srebra na tekstil ali steno ne preprečuje sproščanja teh delcev v ozračje. Če so povsem zaliti v plastiko, niso aktivni, če pa ostanejo na površini, jih že manjši prepih spravi v ozračje. Že nekaj gramov nanodelcev na 10 kilogramov barve poveča toplotno izolativnost premaza, preprečuje rast plesni in navlaženje, hkrati pa omogoča, da vlaga izgine s premazanega predmeta. Nekateri nanodelci omogočajo tudi tako imenovani lotosov efekt, ko voda površine premazanega predmeta sploh ne omoči in odteče ter s sabo odplakne še umazanijo. Nanodelci TiO2 pa pod vplivom svetlobe celo katalizirajo razpad organskih molekul, ki tvorijo umazanijo. Več v Jani, 12.4.2011