Pred skoraj dvema desetletjema sem prijela v roke drobno knjižico Vrelec mladosti. Prelistala sem jo in kupila: z vsakodnevno nenaporno vadbo, je obljubljala, se počutite odlično, celo pomladite se. Ker sem bila mlada (in utrujena) mamica, sem navdušeno poskusila, nekaj časa vztrajala, nato se je knjiga skrila na eno od številnih polic, slabo vest pa sem pospravila v prihodnost, v kateri bo več časa. Napaka! Moja hrbtenica je z mladimi leti vred šla v maloro! Rentgensko slikanje je pokazalo tudi degenerativne okvare, zdravnica je bila odločna (operacija!), jaz še bolj: dvakrat sem se uprla nožu, vmes preklinjala boleč hrbet in trpela kar hude bolečine. Večkrat mi je pomagala fizioterapija, zelo pa sem si zapomnila besede, da pomaga samo redna telovadba. Ni bilo pravega časa? Hm, resnici na ljubo, ni bilo prave volje!
Čudež v meni. Brca v rit se je zgodila kot čudež. Lani sem ob montaži novih knjižnih polic ponovno odkrila drobno knjižico. Jo znova prebrala ob jutranji kavici in se spet lotila vaj, saj ni bilo več druge poti: hrbet je strahotno protestiral od jutra do večera vsak dan in imel stalnega ljubimca, ki mi je vsaj malo lajšal bolečine – termofor!
Začela sem okorno, ob vajah sem sproti brala, kako jih moram izvajati in kako dihati. Ni bilo enostavno: očala gor, očala dol, vmes omotica; nato očala gor, da sem preverila, ali pravilno diham; nato očala dol, pa druga vaja; sopihanje in čudenje, kam za vraga je izginila moja gibčnost. In tako naprej. Na srečo sem družini in prijateljem oznanila, da telovadim, in že zaradi ponosa in trme sem vztrajala, ko so spraševali, kako mi gre. Prvi teden sem vseh pet vaj ponavljala trikrat, naslednji teden petkrat, tretji teden sedemkrat; vsak teden po dve ponovitvi več, dokler nisem naredila enaindvajsetkrat vseh pet vaj. In jih še vedno delam! Priznam, trikrat sem jih delno prešpricala (avtor pravi, da je bolje narediti eno vajo kot nobene, bolje dve kot eno …), a načeloma se potrudim, da zaradi tega vstanem prej. Moram, sicer čutim posledice.
Zmore vsakdo. Pri prvi vaji, vrtenju, se mi nič več ne zvrti, celo uživam – na začetku pa mi je bilo slabo že ob treh vrtljajih. Druga, hkraten dvig stegnjenih nog in glave, je malce pasja za zrela leta, a občutek, ko globoko dihaš med počivanjem, je super! Tretja, nagibanje nazaj, človeku pospeši utrip, če jo delaš pravilno, in je balzam za hrbet. Četrta je nekakšen enostaven most, ki smo ga delali kot otroci, le da se dvigujemo s tal – vedno vdihnemo, ko začnemo delati, in izdihnemo, ko se vračamo v začetni položaj. Ob tej vaji me je včasih zabolela mišica v tilniku, a sčasoma mi je odpravila večino zoprnih glavobolov! Peta vaja je najbolj podobna sklecam, a ni niti približno tako naporna – zmore jo res vsakdo, sploh ker se vsi obredi izvajajo postopoma! Človek se prepoti, a kapljice znoja, ki se stopnjujejo z vsakim novim obredom, spere blagodejen mlačen tuš! Priporočam tudi izvajanje vaj zjutraj, ker te napolnijo za ves dan!
In v čem je skrivnost pomlajevanja? Avtor knjige Peter Keler, ki ga je navdahnil upokojeni prijatelj – polkovnik, ki je odšel v himalajski samostan iskat vrelec mladosti in se zaradi življenja tam in vadbe vrnil tako pomlajen, da ga avtor knjige ni prepoznal, pravi, da tiči skrivnost v obredih, ki povzročijo vrtenje sedmih čaker, energijskih centrov, ki ustrezajo sedmim endokrinim žlezam. »Pet tibetanskih obredov spodbudi pretok življenjske energije skozi telo in nam pomaga, da se že po kratkem času počutimo kot prerojeni.« Tako piše na naslovnici knjige in temu pritrjujem iz vsega srca!
Več v Jani št. 15
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ, vadi: NIKA
