Južni (grški) Ciper Slovenke in Slovenci že zelo dobro poznamo, zato smo se tokrat odpravili na njegov severni (turški) del, mnogo bolj neznan in skrivnosten, a prav tako, če ne še bolj lep. Toda o tem morate presoditi sami, saj je lepota v očeh opazovalca. Ker se zadnja leta vedno bolj odpira svetu in ker vedno več ljudi odkriva njegove resnične čare, se bo treba potruditi, da vas množice ne prehitijo.
Zaradi svoje burne zgodovine je severni Ciper po vsej verjetnosti med zadnjimi dokaj neokrnjenimi naravnimi čudeži Sredozemlja. Čisto blizu ga imamo, pa niti ne vemo dobro zanj oziroma smo polni predsodkov. »Pazi se Turkov,« so mi v šali dajali popotnico nekateri, ki Turke in Turčijo poznajo edino kot naše srednjeveške sovražnike ali pa zgolj po številnih zdomcih, ki so se v natrpanih mercedesih skozi našo deželo vozili na delo v Nemčijo. Že današnja Turčija je nekaj povsem drugega, še bolj posebni pa so ciprski Turki, ki sploh niso Turki. Oziroma so toliko Turki, kot so Primorci Dolenjci.
Mednarodno nepriznana čudovita dežela. V skrivnosti Turške republike Severni Ciper nas je vpeljal naš edinstveni, prijazni, prisrčni, iskreni in duhoviti lokalni turistični vodnik Mars. »Dobrodošli na Severnem Cipru. Žal smo mednarodno nepriznani, a ker ste morali iti čez mejo, je očitno, da smo druga država,« nas je pozdravil, ko smo se v LefkoÅŸi oziroma Lefkosiji (in ne Nikoziji, kot boste izvedeli pozneje), ki je edino mesto na svetu, razdeljeno med dve državi, iz grškega avtobusa po prehodu meje brez posebnih formalnosti prestavili v turškega. »Smo turški Ciprčani, a najprej smo Ciprčani,« nam je razložil Mars, ko smo zbirali prve vtise o uradno neobstoječi državi, v kateri smo se znašli. »Imamo turške lire, a prav tako lahko plačujete z evri, funti in dolarji. Vse valute so v redu, saj denar vendar ne smrdi! Imamo tudi originalno trgovino Levis in vse polno designers copies oziroma ponaredkov, recimo torbice Luisa Vuittona za 20 evrov, ni pa rečeno, da je razlika v kakovosti. Severni Ciper vas pričakuje s svojo mešanico kultur in civilizacij ter s čudovito naravo, predvsem pa vam zagotavljam, da se boste počutili zelo varne. Pri nas namreč skoraj ni kriminala. Ljudje imajo radi tujce in so veseli, če jih boste kaj vprašali. In če boste kateregakoli Ciprčana vprašali, kateri je najlepši del otoka, vam bo zagotovo odgovoril, da je to kirenejška trdnjava in pristanišče pod njo. Mimogrede, tam živim tudi jaz.«
Ciper – prostitutka civilizacij. Že Marsove uvodne besede so nakazovale prijetno druženje, sprostitev in veliko doživetij, v naslednjih dneh pa smo ugotavljali, da vse, kar nam je povedal, drži kot pribito in da so mu njegovi sodržavljani v marsičem zelo podobni. »Ciper je bil tisočletja pod tujo oblastjo, vladali so nam Rimljani, Bizantinci, Feničani, Luzinjanci, Turki in Grki, zato mu nekateri rečejo tudi prostitutka civilizacij. A mi nočemo nič drugega kot to, da smo Ciprčani. Imamo izjemne športnike, a morajo nastopati pod turško in ne pod ciprsko zastavo, in imamo tudi 4000 vojakov Združenih narodov, pa sploh ne vemo, zakaj so tu. Verjetno se zelo prijetno počutijo. Živimo pod embargom in naših pomaranč in limon, mladega krompirja, artičok, oliv in drugega sadja ter zelenjave ne moremo izvažati, razen čez Turčijo, kar vse skupaj podraži.«
Organska hrana pod embargom! Prav zaradi embarga, smo ugotovili pozneje, je ciprska hrana tako izjemnega okusa. Ker je ne morejo izvažati, jim preostane le to, da je čim več sami porabijo, iz Turčije pa uvozijo samo najnujnejše. Zaradi naravnost odličnih razmer za poljedelstvo na otoku –krompir in paradižnik recimo obrodita kar trikrat na leto –, in zaradi neagresivnega kmetijstva ter bolj ali manj organske pridelave so tako prebivalci kot obiskovalci »obsojeni« na izjemno aromatične okuse tako sadja in zelenjave kot dišavnic, žita in mesa. V hotelih, ki se po svetu glede hrane dosti ne razlikujejo, se tako vrstijo odlični okusi, kot bi jedli v najbolj vrhunskih restavracijah »áº§ la carte«. Za navadna peteršilj in zeleno, ki ju radi dodajo v solato, smo porabili kar nekaj časa, da smo ugotovili, za kaj gre, tako sta bila okusna. Nesporno pa so na Severnemu Cipru na kulinaričnem »tekmovanju« zmagali: jagenjček na žaru, popečen kozji sir halumi, paradižnik, olive, artičoke, pravzaprav kar vsa zelenjava po vrsti, ter seveda najsočnejše pomaranče daleč naokoli.
Tekst in fotografije: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si
Več v Jani št. 16, 19. 4. 2011
