Razveza je ena najbolj stresnih in bolečih izkušenj v življenju. Psihologi pravijo, da je lažje prenesti partnerjevo smrt. Ta je dokončna in pušča vse za sabo. Čeprav je usodno izgubo težko doumeti, čas zaceli rane.
Razvezo pa spremljajo prizadetost, jeza, obup in žalost, ob tem pa spori in pogosto nerešeni materialni ali skrbniški problemi. Nekateri bivši zakonci še več let po njej ne zmorejo polno zaživeti.
Nič lažje ni otrokom. Razpad družine se zanje lahko spremeni v pravi pekel. Manjši ko so, večja je njihova stiska in odvisnost od izida na bojišču. Posledice čutijo še dolgo, največkrat tudi ko so že odrasli in si ustvarjajo svojo družino.
Otroci na bojnem polju. Ob razvezi veliko partnerjev trdi, da bi naredili vse za svoje otroke. A v resnici so prav otroci prevečkrat predmet obračunov. Za večino se takrat sesuje dom. Stik z enim od staršev je največkrat okrnjen, pogosto se morajo soočiti še z novim domom, šolo in okoljem. Posebno poglavje so stroški. Za partnerja, ki zahteva preživnino za otroke, ta ni nikoli dovolj visoka, za tistega, ki jo mora vsak mesec nakazovati, pa huda obremenitev in razlog za neprestano preverjanje, za kaj je bil denar porabljen. Le kako bi otroci sredi takšnega bojnega polja lahko doživeli kaj dobrega?
Ko se čustva ohladijo in prevlada razum. V zahodnoevropskih državah je skupno starševstvo redna praksa po razvezi, pri nas pa je še vedno bolj izjema kot pravilo. Kaj naj tak dogovor pomeni, ni težko razložiti, težje ga je uresničevati.  Običajno zmorejo to le ljudje, ki so že umirili razburkana čustva in lahko ukrepajo razumsko. Največkrat jim pri tem pomagajo mediatorji. »Skupno starševstvo lahko deluje tam, kjer ni prepirov, hudih zamer in mučnih spominov. Če pa so še vedno prisotna močna čustva, jeza in maščevalnost, bo le težko prišlo do skupnega starševstva. Malo parov je takšnih, ki zmorejo razmišljati dovolj trezno. Običajno ti pridejo k nam že s predlogom za skupno obliko starševstva,« pravi Olga Bezenšek Lalić, direktorica Centra za socialno delo Celje.
Kaj vsebuje starševski dogovor? Starševski dogovor nima predpisane oblike ali vsebine, pomembno je le, da v njem oba starša jasno zapišeta vse, kar se nanaša na prihodnje življenje njunih otrok.  »Zavedava se skupne odgovornosti za najine otroke, zato sporazumno predlagava, da se ob razvezi zaupajo v varstvo in vzgojo obema staršema,« je zapisano v prvi točki enega od starševskih dogovorov. Sledijo podrobnosti, nanizane v 23 točk.
V drugi je zapisano, da si bosta starša prizadevala sproti usklajevati vse pomembne spremembe in dogodke v zvezi z otroki. O tem bosta obveščala drug drugega in skupaj urejala nesporazume. »Zato sva se dogovorila za redne starševske dogovore tedensko in sprotno, glede na potrebe otrok. Uporabljala bova pisno, ustno in telefonsko komunikacijo,« sta se sporazumela starša pred razvezo. Ker otrok potrebuje dokumente in stalno bivališče, kamor prihaja uradna pošta, se je treba kljub deljenemu bivanju pri obeh starših sporazumeti glede stalnega bivališča otrok.
Spremembe urnika so stvar dogovora. Vnaprej so določeni redni stiki. Dobro je, da natančno, obširno in razumljivo. V dogovoru je bolje zapisati tudi najmanjše podrobnosti, da ni pozneje nejasnosti. Starša skrbita, da so v tistih dneh, ko je otrok pri enem ali drugem, vse njegove obveznosti v vrtcu ali šoli opravljene. Urnik je zapisan po dnevih in urah. »Če ga kateri od staršev želi izjemoma spremeniti, se mora o tem dogovoriti z drugim staršem vsaj teden dni vnaprej. Pri odstopanjih od dogovora glede urnikov bova upoštevala želje otrok,« je zapisano v enem od dogovorov.
Naslednje podrobnosti se nanašajo na morebitne bolezni otrok in vodenje evidence o tem. Posebno poglavje je namenjeno počitnicam. Starševski sporazum lahko vnaprej določa, katere praznike bodo otroci preživeli z očetom in katere z mamo, o spremembah se morata prav tako dogovoriti.
Usklajevati se je treba tudi glede daril. Denar je predmet trdega pogajanja, tudi kadar gre za otroke. Zapisati je treba, kateri roditelj bo vložil vlogo za otroški dodatek in za kaj bo ta denar porabljen. Dogovoriti se je treba o večjih nakupih, žepnini, zavarovanju in stroških v zvezi s šolanjem otrok. Eden od staršev poravna stroške in o tem sporoči drugemu, ki jih plača polovico, ko je treba. Dobro se je uskladiti tudi glede daril, potovanj, obiskov pri sorodnikih in vseh drugih predvidljivih zadevah. Tisti od staršev, ki se bo strinjal z nakupom domače živali, se obvezuje, da bo zanjo skrbel, ko otroka ne bo doma.
V starševskem sporazumu ni treba omenjati drugih sorodnikov, kot so babice in dedki ali celo novi partnerji. Vsi ti z odgovornostjo do vzgoje otrok nimajo nobene zveze. Razvezana starša sta dolžna poiskati najboljšo kombinacijo in dogovore, ki najbolj ustrezajo otroku, oba naj bosta čim enakomerneje obremenjena. Stiki s sorodniki enega od staršev so običajno omejeni na čas, ko je z njim po urniku.
Iskanje salomonske rešitve. Je v praksi to sploh izvedljivo? Da, če se starša odločita, da otroci ne bodo bolj ali manj pripadali enemu ali drugemu, če sta pripravljena biti poštena in razumna vsaj do otrok in če sta sposobna razumeti tudi potrebe drugih, ne le svojih. Vsakdanjost prinaša veliko nepredvidljivih situacij in okoliščin, a starši, ki so se sposobni uskladiti, kaj je v korist otroka, se bodo znali pravilno odločiti.
Poznamo tudi slabe strani dogovorov. Tudi ob sklenitvi dogovora o skupnem starševstvu za otroke ni vse rožnato, menijo na Centru za socialno delo Nova Gorica, kjer se s to obliko srečujejo redko. V letu 2009 je bilo pri njih v skupno varstvo zaupanih 5 otrok od 56, v letu 2010 8 od 48 razvezanih parov.
Otrok prehaja iz enega sveta v drugega, od enega starša do drugega. Običajno je pri vsakem polovico časa, kar je obremenjujoče. Lahko se le vprašamo, kje se otrok počuti doma, kako to vpliva na njegov občutek varnosti in ali sta starša sposobna usklajevati življenje in vrednote. Še posebno slabo je, kadar se starša za to rešitev odločita zato, ker ne zmoreta najti druge, ker nobeden od njiju ne želi biti tisti, ki »ni dobil otroka«. To je napačen motiv, ki otroka ne bo zaščitil, temveč obremenil.
Skupno starševstvo zahteva prilagajanje. Zakonska možnost  za to v Sloveniji obstaja od leta 2004, z uveljavitvijo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Na Centru za socialno delo Maribor menijo, da je  bistveno več staršev, ki so sposobni skupnega starševstva in ga dejansko tudi izvajajo, kot pa je sodnih odločitev v zvezi s tem. Na drugi strani pa poznajo primere, ko je bila izdana sodna odločba o skupnem starševstvu, a se ne uresničuje.
Prednosti so v dogovarjanju, slabosti pa vidijo v tem, da je skupno starševstvo v praksi dokaj težko izvajati. Zahteva namreč zrela roditelja, ki sta sposobna razmejiti svoje partnerstvo od starševske vloge, se pravi pozabiti zamere.
Skupno starševstvo namreč zahteva tudi veliko pripravljenosti za prilagajanje, saj je treba kdaj drugega starša zamenjati pri kakšni obveznosti, z otrokom početi tudi manj prijetne stvari, kot so npr. šolske obveznosti, itn. Za otroka je treba urediti tudi prostor v novem gospodinjstvu, na nenehne stike z drugim od staršev pripraviti tudi morebitnega novega partnerja, meni socialna delavka Elvira Zorko.

Andraževa izkušnja: Urejeno življenje, vsi smo se navadili
Andraž je star 46 let, živi na Štajerskem in je ločen štiri leta. Ima dva sinova, stara trinajst in enajst let. Po poklicu je ekonomist, s povprečnimi dohodki živi v svojem stanovanju v hiši svojih staršev. »Ko je postalo jasno, da bo prišlo do razveze, me je najbolj zaskrbelo za otroka. V nesrečni zvezi sem se preveč izčrpal in prihodnosti nisem več videl kot nekaj dobrega. Ko je bivša žena vložila tožbo za razvezo, sem ves čas mislil le na to, da bom prikrajšan za stike s sinovoma, da ju bom videval le občasno in da bomo izgubili globoko medsebojno povezanost. Poleg tega naj bi plačeval preživnino zanju! Že ob misli na to sem se počutil tako zelo ponižanega. Na srečo se nama je z bivšo ženo uspelo sporazumeti o skupnem starševstvu. Pomagala nama je mediatorka, ki jo je predlagalo sodišče. V dogovoru smo zapisali veliko podrobnosti, celo to, da bosta prvo leto za božič otroka z mano, za novo leto pa z mamico in naslednje leto nasprotno. Večine dogovorov glede urnikov se še vedno držimo. Otroka enak čas preživita pri meni in pri mami, vsi smo se nekako navadili na nov red.
Sinova sta bila prizadeta zaradi ločitve, a na srečo nista bila iztrgana iz okolja, kjer sta živela, saj vsi še naprej živimo v istem mestu. Sliši se nenavadno, a otrokoma je pomagalo tudi to, da je v njunih razredih skoraj polovica staršev razvezanih. O svojih občutkih sicer nista veliko govorila in morda je bilo narobe, da se o tem z njima nisem bolj odprto pogovoril. Žal tega nisem bil sposoben.
Najslabša izkušnja po razvezi je bila zame ta, da je mama v pogovoru z otrokoma skušala opravičevati svojo odločitev za razvezo z mojim neprimernim obnašanjem. Otroka sta bila začudena nad tem in sta preverila, ali sem res tako ravnal, saj me takega nista poznala. Skušal sem jima razložiti, da odrasli veliko stvari povedo v jezi, bivši ženi pa sem takoj povedal, da je takšno sprenevedanje za odraslo osebo nedopustno in da si bosta otroka sama ustvarila mnenje o meni na osnovi mojega ravnanja. Mislim, da se pozneje kaj takega ni ponovilo.
Oba z bivšo ženo sva v novi zvezi, a to na stike ne vpliva. Zavedam se, da sta otroka prikrajšana za dom, v kakršnem sem odraščal sam, a glede na okoliščine je skupno skrbništvo najustreznejša oblika, v kateri lahko vsi živimo ustvarjalno in se veselimo življenja, ki je prekratko, da bi ga preživeli sprti in nesrečni.
Starševski  dogovor sam po sebi ne reši še ničesar. Treba ga je spraviti v življenje. To pa prinaša neskončno veliko različnih okoliščin in situacij. Urnika, določenega v sporazumu, se ni težko držati, a če pri tem pred otroki slabo govoriš o bivšem partnerju, otrokom podiraš most, čez katerega morajo iti  naprej. Le kdo si želi odraščati ob neprestanem poudarjanju, da je njegov oče ali mati slab človek. Za otroka je lahko dober tudi tisti oče, ki so ga našli pijanega ob cesti in blatnega prinesli domov, če z njim lepo ravna, ga ima rad in mu to zna pokazati. Ni pa dober, če mama večkrat na dan pove, da je njej in otrokom uničil življenje.«
Otroci ne bi smeli postati talci svojih staršev
»V sposobnosti za dogovarjanje se skriva veliko temeljnih človeških vrednot, v omejevanju otrok pa veliko človeške primitivnosti. Otroci niso odgovorni za to, kar se je zgodilo med staršema, a morajo kljub temu ob ločitvi plačati visoko ceno. Prav je, da oba od staršev zmoreta toliko pameti, da ne tehtata in preverjata vsakega evra in vsakega koraka bivšega partnerja. Tudi v trdnih zakonskih zvezah se oče in mati odločata različno in se ne strinjata vedno. A to je del življenja. Zato otroci ne bi smeli postati talci svojih staršev.«

Sodnica Irma Kirin Zakrajšek: Bojev za otroke je še vedno preveč

Skupno starševstvo se pri nas morda res še ni dovolj uveljavilo. Številni za to možnost niti ne vedo. Nekateri se s tem seznanijo na sodišču. Sodnica Irma Kirin Zakrajšek, vodja oddelka za družinsko sodstvo na okrožnem sodišču v Ljubljani, je povedala, da je bilo v letu 2010 ob razvezah 75 odstotkov otrok zaupanih materam, 8 odstotkov pa očetom. Za skupno starševstvo se je odločilo 14 odstotkov staršev, pri preostanku je bilo odločeno drugače.
»Pri nas je skupno starševstvo mogoče le takrat, ko se o tem starša strinjata oziroma sporazumeta. Sodišče ne more odločiti, da se otrok zaupa v varstvo obema. V številnih evropskih državah pa je to mogoče in je skupno starševstvo pravilo. Samo če kateri od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo otroka, sodišče odloči drugače.«
Različne oblike dogovora. Zgledov, kako se lahko starša dogovorita glede otrok, je veliko, pravi Irma Kirin Zakrajšek. V tujini poznajo model gnezda, ki je predvsem v veljavi v ZDA, pri nas pa zelo redko. Starši na primer kupijo še eno stanovanje, ki je novi dom otrok, starša pa se izmenjujeta in stanujeta z otroki vsak nekaj časa. Za to je treba imeti tudi dobre finančne zmožnosti, ker nakup stanovanja ni poceni. Pri nas je bolj uveljavljen model nihala. Otroci so nekaj časa pri enem in nekaj časa pri drugem od staršev, na primer teden ali tri dni, kot se dogovorita. Najpogostejši je rezidenčni model, ki je najbolj podoben primerom, ko je otrok zaupan enemu od staršev. Večino časa otrok živi pri njem, z drugim pa ima redne in pogoste stike.
Obvezen je dogovor o preživnini.  »Kaj bodo starši zapisali v dogovor, je njihova stvar. Zapišejo lahko, kar se jim zdi pomembno. Včasih se o stikih sploh ne dogovarjajo, saj se lahko o vsem sporazumejo sproti in so stiki tudi brez tega zelo urejeni. Obvezno je zapisati le člen o preživnini. Tudi če oba starša pravita, da bosta za vse poskrbela po dogovoru, je znesek treba določiti, saj so preživninski zneski vezani še na druge upravne postopke, na primer otroški dodatek, štipendije ali dohodnino,« pojasni Irma Kirin Zakrajšek.
Kljub vsemu je bolje, da se na začetku vse podrobneje opiše, da je dogovor v oporo, dokler stvari ne stečejo. Poznavanje možnosti, ki jih ponuja skupno starševstvo, se bo v prihodnje verjetno še krepilo. »Odkar imamo zakon o alternativnem reševanju sporov, je mediacija vedno ponujena kot možnost reševanja težav. Poleg na centru za socialno delo in pri sodniku se starša s to možnostjo seznanita pri mediatorju. Seveda se vsi s tem ne strinjajo in vztrajajo pri tožbi. Dobro je, da si par, ki se odloči za razvezo, vzame dovolj časa za razmislek. Čustva se umirijo, komunikacija, ki je prej morda sploh ni bilo, se izboljša. Pogoj za starševski dogovor je komunikacija. Nekateri pari jo vzpostavijo prav med postopkom, začnejo se pogovarjati, si ustvarijo novo življenje.«
Kako sporazum prenašajo otroci? Skupno starševstvo je možno, če se starša sporazumevata in če razumeta potrebe otrok. Ko je otrok še zelo majhen, bolj potrebuje mamo, pozneje morda bolj očeta. V takšnih primerih se oče prilagodi in pogosteje obiskuje otroka pri mami, pozneje pa se lahko stiki razširijo, otrok je lahko več časa pri očetu, a o vsem tem se je treba dogovarjati. Če to ne gre, ni skupnega starševstva. »Mislim, da se otroci navadijo na nov urnik, če vidijo, da sta starša prijateljska drug do drugega in se držita dogovora, kljub temu da niso več skupaj kot družina. Oba starša morata dajati otrokom, kar potrebujejo. Če so skrbni, jim zaupajo in je vez med njimi prava, ni razloga, da se otroci ne bi navadili.«

V praksi je še vedno tako, da ni veliko očetov, ki bi zahtevali skrbništvo za otroka, a to je že drugo vprašanje. Nekateri tudi niso sposobni sami skrbeti za otroka ali se ne znajo sporazumeti z nekdanjim partnerjem. Zavedati bi se morala, da sta se razšla kot par in ne bosta več živela skupaj, za otroke pa sta lahko še vedno dobra starša.
Irma Kirin Zakrajšek: Koliko gorja naredijo starši otrokom v svoji borbenosti in maščevalnosti! Včasih gre zgolj za dokazovanje moči, na otroke pa pozabijo. Zavedati bi se morali, da so nekoč bili partnerji, nenadoma pa govorijo slabo drug o drugem. In ne le to, na sodišče vlagajo lažne ovadbe in drug o drugem govorijo grozne stvari. Otroci so ob tem povsem zbegani. Jasno je, da bo otrok podlegel, če mu bo eden od staršev govoril slabo o drugem, zato z njim ne bo več želel imeti stikov. Odtujitev od enega od roditeljev otroku le škoduje in se vrne kot bumerang, ko odraste;  takrat deluje po  enakem modelu oziroma vzorcu kot njegovi starši.