V Sloveniji že od nekdaj veljate za velikega šarmerja. Kako se počutite, kadar pridete k nam?
Danes sem malo prehlajen, drugače pa odlično. Zelo rad prihajam v Slovenijo in kadarkoli grem v Avstrijo ali Nemčijo, načrtujem tako, da se ustavim tudi tukaj. Po navadi se dobimo v kakšni ribji restavraciji v središču mesta, če je čas, pa skočim še na morje.
Večji del vašega občinstva so ženske. Kakšne so vaše izkušnje s Slovenkami?
Super ste in po tem ste znane! Slovenke imam zelo rad, ker ste zveste in znate držati družino pokonci. Ste ravno prav emancipirane in znate biti šefice v hiši. Takšna je bila moja pokojna mama. Slovenko vidim kot zelo močno osebo, ki se ji je uspelo izvleči iz povprečnosti, v nasprotju z balkanskimi ženskami, ki imajo še vedno slab odnos do svoje lastne emancipacije. Močna ženska in močan moški pa sta skupaj idealna kombinacija.
Kako se vaše oboževalke vedejo do vas, kadar se sprehajate po Ljubljani? Vas prepoznavajo ali mislijo, da ste samo zelo podobni Zdravku Čoliču?
Haha, nekatere me prepoznajo, nekatere ne, ampak povsod, kamor pridem, naletim na prijazne odzive. Ne, to mi sploh ne gre na živce, še razveselim se, če mi kdo pokaže simpatično gesto. Uživam ob lepih in ljubeznivih ljudeh. Rad sedim v Unionskem vrtu in se vedno razveselim, če srečam kako znanko in jo lahko povabim na pijačo.
In upravičite sloves zagotovo največjega frajerja v Jugoslaviji.
Kaj naj rečem …
Če je pa res. Kdaj in kje ste to najbolj občutili?
Hm, kaj jaz vem. Če se ukvarjaš s takim delom, kot se jaz, ko si medijsko tako izpostavljen, vsi od tebe pričakujejo, da se boš vedno vedel kot prvi napadalec. To je lahko kar težko breme. Moja sreča pri tem je, da smo mi Bosanci oziroma še posebej Sarajevčani po naravi skromni in ležerni ljudje. Nikomur iz Sarajeva ne pade na misel, da bi si kaj posebej prizadeval za slavo ali da bi se mu to zdelo pomembno. Pri nas vse pride kar samo od sebe. Nikoli nisem razmišljal, da počnem kaj posebno pomembnega, to je samo moje delo, ki mi ga je Bog dal, in upam, da ga bom še dolgo lahko opravljal. Ta naša »sarajevska šola vzgoje«, ko nobeden ni vzvišen nad drugim, se mi zdi danes zelo pomembna vrednota. V Sarajevu nihče ni važič, pa ni pomembno, ali je pevec, pisatelj, politik, župan ali znan športnik. Če rasteš v takem okolju, lahko edino sam sebe izločiš iz njega, drugi te ne bodo.
Kako pa so vaši Sarajevčani gledali na vas, ko ste začeli dobro služiti in ste si lahko kupili dober avto?
Ja, v sedemdesetih je bilo res neko obdobje, ko je bilo zelo pomembno, kdo ima boljši avto. A meni se to takrat sploh ni zdelo bilo pomembno, in še danes je tako. V bistvu nikoli nisem užival v dobrih avtomobilih. Imam čisto običajne avte, in to mi povsem zadostuje. Svoj zaslužek sem v glavnem porabil za sproti, za potovanja in seveda – za garderobo. Še v pokojni Jugoslaviji sem pogosto hodil v London v »shopping«. Vsa moja scenska garderoba je bila sešita tam. Ja, za obleko sem pa res zapravil veliko.
Več v Jani št. 46, 15. 11. 2011
Tekst: TINA HORVAT
