Prof. Katja Filipčič s Pravne fakultete v Ljubljani ugotavlja, da so najpogostejše asociacije ob besedi posilstvo: napadalec – moški, žrtev – ženska, tujec, pretep, grožnje, orožje. Posilstva pač ne povezujemo s toplino in varnostjo doma, družino, partnerjem. Študije pa rišejo čisto drugačno, veliko bolj perečo sliko. Obsežna raziskava v ZDA je pokazala, da je vsako sedmo poročeno žensko njen partner že posilil. Do enake številke so prišli kriminologi v Angliji. Posilstvo v zakonski zvezi je mnogo pogostejše od »klasičnega« posilstva. Še ena zmotna predstava, ki jo imamo o posilstvu, je, da je to praviloma enkraten dogodek. Le zakaj, če pa je žrtev vsak dan na dosegu roke, za gluhimi ušesi domačih sten? Ne, posilstva se doma praviloma dogajajo znova in znova in znova. Po zgoraj omenjeni raziskavi kar 80 odstotkom žrtev. Družba pa ostaja v svojem odnosu do spolnosti v partnerski zvezi (zakonski ali zunajzakonski) nekje v srednjem veku. Veliko, če ne kar večina ljudi je prepričana, da »pravo« posilstvo med zakoncema ali partnerjema sploh ni mogoče. Gre le za neprijeten zakonski prepir. Za nesporazum o spolnosti, v katerem zmaga mož. Ali pa ženski še toliko odločanja o lastnem telesu in željah ne dopustijo. Mnogi so prepričani, da je to naloga zakonske žene, da je spolnost moževa pravica. Ker je Cerkev svoje vernike stoletja učila, da je greh, če žena ne ustreže moževi volji po spolnosti, niti ni čudno, da nekateri s tako lahkoto teptajo osnovne človekove pravice. Včasih so bile namreč ženske o takih zavrnitvah dolžne celo poročati pri spovedi. V anketi o odnosu do nasilja Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru je skoraj osem odstotkov ljudi odgovorilo, da siljenje partnerke v odnos ni nasilno dejanje, skoraj sedem pa jih ne ve, da je taka prisila kazniva.
Slovenija pred ZDA in Anglijo
Mnenja o temi se krešejo že desetletja in bodo še dolgo razdeljena. Prof. Katja Filipčič se v svojih tekstih podrobno loteva pravnega vidika posilstva v partnerski zvezi. Prizadevanje, da bi bilo takšno posilstvo opredeljeno tudi v zakonu in primerno kaznovano, je opaznejše šele zadnjih trideset let, kar že samo po sebi govori, kako prežeta je naša kultura z mitom, da mož žene ne more posiliti. Argumenti iz srednjega veka, ki so utemeljevali, da posilstvo v zakonu ni možno, saj je žena moževa lastnina in eno z njim, torej je ta ne more posiliti, so resda zaradi današnjega položaja žensk postali nevzdržni. Nekateri celo še danes mislijo, da se žena ob poroki možu izroči in zaveže, čeprav tak razlog za posilstvo pred sodiščem ne vzdrži. Ko tovrstni argumenti niso več prišli v poštev, so se nasprotniki spremembe zakona zatekli k nadvse absurdnim opozorilom: da sodišča ne bodo zmogla obvladati plazu obtožb proti možem, s katerimi jih bodo zasule ženske. Kar lahko le pomeni, da so se zelo dobro zavedali, da posilstvo v zakonu obstaja. Da kaznivega dejanja ne bo mogoče dokazati. Kot da je potem v redu, da se to dejanje dogaja. Da kaznivost posilstva pomeni poseg države v odnos med zakoncema in da bo to uničevalo družinsko življenje. Na srečo so bili njihovi »argumenti« zavrnjeni kot neustrezni in posilstvo v partnerski zvezi je danes opredeljeno v večini zahodnih zakonodaj. V Sloveniji celo presenetljivo zgodaj – leta 1977 – precej prej kot v delu ZDA in skoraj dvajset let pred Anglijo.
Seveda ne, saj sva poročena
Prof. Filipčič še opozarja, da se tri desetletja od sprejetja zakona morda zdi dolga doba, a niso dovolj za spremembo naše miselnosti. Da veliko ljudi sploh ne ve, da je posilstvo v partnerski zvezi kaznivo in da mnogi mislijo, da takšen zakon ni potreben. Še veliko temnejšo sliko pa poznajo nevladne organizacije, ki se z nasiljem v družini ukvarjajo vsak dan. Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ve, kako grozotne posledice spolno nasilje pušča na ženskah. »S posilstvom v partnerskih zvezah se srečujemo zelo pogosto, čeprav le malo žensk, ki pridejo k nam na svetovanje ali v varno hišo, posilstvo kot problem izpostavi takoj na začetku. Najprej spregovorijo o fizičnem nasilju, nato ekonomskem in psihičnem in šele pozneje o spolnem. Fizično nasilje jih najbolj ogroža, zato je logično tako.« Mnoge ženske, ki živijo z nasilnimi partnerji, tako zelo znižajo svoje zahteve in pričakovanje v odnosu, da poniževanja, groženj in žalitev sploh ne uvrščajo med nasilje. »Nasilje normalizirajo in si govorijo, da ni tako hudo, da bi lahko bilo še veliko huje. Enako velja v spolnosti –ženske se več ne sprašujejo, ali si spolnosti želijo, ampak v spolne odnose privolijo, ker se bojijo posledic, če bi rekle ne. Če jih vprašamo, ali lahko svobodno odločajo o tem, kdaj in kako bodo imele spolne odnose s svojim partnerjem, morajo o odgovoru razmisliti. Pogosto se sploh več ne spomnijo, kako je bilo, dokler so še smele svobodno odločati, kar pomeni, da se niso bale posledic, če so rekle ne. »Ženske celo težko izrečejo, da so bile posiljene, rečejo raje, da je partner grob v postelji. Spolnemu nasilju rečejo nasilna spolnost, kar je napačno. Nasilje in spolnost sta dva ločena pojma in prav je, da ju tako tudi uporabljamo. Ženske morajo vedeti, da so spolni odnosi proti njihovi volji posilstvo, ker bodo tako prej iskale pomoč zase. Če z besedami zmanjšujemo težo dejanja, žrtvam sporočamo, da se jim ne dogaja nič tako hudega. Pa se jim! Posilstvo v partnerski zvezi je prav tako kaznivo dejanje, kakor če neznanec posili žensko v temni ulici. Žensko lahko celo bolj prestraši, ker pred storilcem ne more zakleniti vrat in mu uiti.« Katja Zabukovec se še vedno spomni ženske, ki  jo je pred nekaj leti vprašala, ali jo mož tudi posiljuje. Ta jo je začudeno pogledala in rekla: »Seveda ne, saj midva sva poročena.« Nekatere vedo, da bi morale imeti možnost reči ne, nekatere pa mislijo, da je njihova dolžnost, imeti spolne odnose s partnerjem, pa če si tega želijo ali ne. »Veliko je takih, ki upajo, da bodo zmanjšale fizično nasilje nad seboj in svojimi otroki, če bodo privolile v spolne odnose, tudi če si jih ne želijo. Izberejo manjše zlo. »Grozno je, ko povedo, da so vaginalno posilstvo še lahko prenesle, res ponižalo pa jih je npr. analno,« pravi Katja Zabukovec Kerin. Kako se s tako zlorabo spopadajo ženske tisti trenutek, ko se dogaja? Zamižijo, da je čim prej mimo? »Včasih ženske povedo, da so se med posilstvom v mislih preselile drugam, nekako celo zapustile svoje telo. Pogosto rečejo, da se podrobnosti sploh ne spomnijo. Včasih skrivaj jokajo, težko dočakajo prho, potrebujejo pomirjevala, da lahko zaspijo. Grozno je, ker se morajo nekatere med posilstvom celo pretvarjati, da uživajo, sicer partner ponori in jih obtoži, da ne uživajo, ker so že imele odnos z drugim. Nekatere pa povedo, da je njihovim partnerjem čisto vseeno, ali jočejo in stokajo od bolečin. Mnogim storilcem se namreč še vedno zdi, da ženske ne smejo uživati, da je užitek moški privilegij.«
Najpogosteje so zlorabljane Dolenjke
Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi iz leta 2010 je pokazala, da je spolno nasilje v intimnem razmerju doživelo 6,5 odstotkov anketiranih žensk. Najpogosteje ženske od 30. do 49. leta starosti, čeprav nasilje doživljajo tako mlade ženske kot tiste častitljivih let. Med pokrajinami je še posebej opazna Dolenjska, kjer je spolno nasilje že doživelo več kot 30 odstotkov anketirank. Ženske, žrtve spolnega nasilja, svoje zdravje ocenjujejo slabše kot tiste, ki te izkušnje nimajo. Večkrat poročajo o slabosti, bruhanju, vrtoglavici, motnjah spomina, tresenju rok, nespečnosti in brezvoljnosti. Ženske, ki so izpostavljene spolnemu nasilju, tudi pogosteje poročajo o depresivnosti, strahu in stalni misli na samomor. Petina žensk se ne počuti varna, čeprav so zvezo s partnerjem prekinile. Pri vprašanju o tem, kakšno spolno nasilje so doživele v zadnjem letu, je najpogostejši odgovor neželeni, moteči in mučni seksualni dotiki, prisiljevanje v spolnost, posilstvo in uporaba predmetov proti njihovi volji. V raziskavi so nekatere ženske priznale, da doživljajo spolno nasilje vsak dan ali nekajkrat na teden. Nekatere si zaradi strahu in sramu ne upajo niti k zdravniku. Nekatere neželeno zanosijo, druge partnerji silijo v splav, tretjim kontracepcijo preprečujejo. Čeprav je res, da gre spolno nasilje zelo pogosto z roko v roki s fizičnim, to še zdaleč ne pomeni, da posiljujejo samo tisti, ki tudi tepejo. Katja Kerin Zabukovec je prepričana, da je spolnega nasilja ogromno tudi pri parih, kjer sicer fizičnega obračunavanja ni. »Lahko imajo storilci napačno prepričanje samo na področju spolnosti. To pomeni, da vedo, da partnerke ne smejo pretepati, mislijo pa, da jim spolnost pripada.« Ne pozna pa ženske, ki bi posilstvo doživela brez predhodne priprave – psihičnega nasilja.
Kako lahko taka zavržena dejanja moški upravičijo sami pred seboj? Kako se lahko pogledajo v ogledalo? Po izkušnjah Katje Zabukovec Kerin moški posiljevanje upravičujejo s tem, da imajo pravico imeti spolne donose s svojo partnerko, da ženske vedno rečejo ne, čeprav si globoko v sebi spolnosti želijo, da je žrtvi tako hotel izkazati ljubezen, da ga je žrtev zapeljevala in morala končati, kar je sama začela. Daleč najpogosteje pa seveda govorijo, da žrtev laže, da se je ni dotaknil že mesece ali leta ali da sta oba uživala, dokler se ni žrtev lepega dne iz neznanega razloga odločila, da ga bo uničila in ga je lažno prijavila policiji.
(Pre)malo prijav
Teh prijav pa je, glede na zgoraj navedene deleže, žalostno malo. Po podatkih policije zadnjih deset let komaj kaj več kot dvajset na leto. Z izjemo leta 2009, ko je svoje bivše in takratne partnerje ali može prijavilo 37 žensk. Število sodnih postopkov pa je blizu popolne ničle. Predvsem zato, ker sama prijava na policiji še ni dovolj, ženska mora tudi predlagati pregon storilca. Nekatere tega sploh ne vedo, druge se postopka enostavno ne upajo sprožiti. Bojijo se, da bi se jim bivši partner lahko maščeval. Skrbi jih, da dejanja ne bodo mogle dokazati, da bodo vse morale podoživljati na sodišču, da jih bo družina gledala postrani. A vsaj v zasebno tožbo jim ni treba več. Po spremembi zakona leta 1995 ženska vloži le še predlog, sam pregon pa prevzame državni tožilec.
Za ženske, ki se tako malo cenijo ali se partnerja tako bojijo, da posiljevanje redno prenašajo, je prijava na policiji in postopek na sodišču zelo težka in stresna odločitev. Partnersko nasilje se namreč skoraj vedno začne s psihičnim nasiljem, zaradi katerega žrtve o sebi začnejo razmišljati drugače, spremeni se njihova samopodoba. »Misliti začnejo, da so same krive za nasilje, ki ga nad njimi izvaja partner, da si ne zaslužijo nič boljšega, da so lahko srečne, da sploh imajo partnerja, da bi jih drugi moški še bolj maltretirali, ker pač izzivajo nasilje. Tako prepričanje o sebi je posledica psihičnega nasilja in zato žrtve storilcev ne zapustijo – preprosto ne verjamejo, da so vredne česa boljšega. Kadar se psihičnemu nasilju pridružijo ekonomsko, spolno in fizično nasilje, se to začne dogajati čedalje pogosteje, vse manj je vmesnih obdobij miru. Če nasilju odločno ne postavimo meje, postane stalnica,« opozarja Katja Zabukovec Kerin.