Ste najbolj vplivna slovenska odvetnica, edina ženska med moško deseterico. Se tudi sami počutite tako »pomembni«?
Ne, sploh ne. O sebi sploh ne razmišljam tako. Moj vpliv se mi zdi pomemben le takrat, ko lahko z njim naredim kaj dobrega in komu pomagam. Zaradi tega je vredno biti vpliven odvetnik, vse drugo, kar pride zraven, pa je brez zveze in ti prinese samo še več težav. Nekateri ljudje namreč zelo dobro vedo, kaj bi počeli z mojim vplivom, in potem takšno ravnanje pripisujejo meni. Takšne stvari te bolijo in jezijo. Najprej, ker te vedno prizadene, če kdo o tebi piše nekaj, kar ni res. Predvsem pa, ker je težko vsem tistim, ki te imajo radi.
Glede na vaš vpliv in velikost vaše pisarne sodite med elito, vaše delovanje in predvsem kritičnost do elit pa kaže ravno nasprotno.
Ne, jaz nočem biti in nisem del te elite. Mi živimo povsem običajno življenje. Naše vrednote so zelo daleč od prevladujočih vrednot današnje slovenske elite. Prepričana sem, da je naša družba obsojena na propad, če bo šlo tako naprej. To, da je v neki državi tako velikanska večina prepričana, da elitna manjšina dobesedno ropa državo, pomeni, da taka družba dolgoročno ne more zdržati. Predvsem pa v naši družbi za večino ljudi prav nič več ne funkcionira. Medtem ko ta elita, jaz jim rečem kvazilevičarji, ker – da se razumemo, v njihovem ravnanju ni prav nič levičarskega – odlično funkcionirajo v obstoječem sistemu in si zato sprememb v resnici niti ne želijo.
Se v tako moški in k uspehu obrnjeni družbi vplivnežev zaradi svoje ženskosti počutite nekoliko drugačni?
S tem se nisem nikoli zares ukvarjala. Ampak naša pisarna je mogoče tudi zato, ker sem jaz ženska, drugačna. Nikakor nisem tako strogo poslovno usmerjena, moja pisarna ni tako strogo odvetniška in tudi vzdušje pri nas je bolj sproščeno. Med sabo imamo normalne odnose, tudi naš delovni čas je človeški.
Zato ste verjetno tudi ob zadnjem zelo krivičnem dogajanju v tragediji Vegrad, ko je zavarovalnica od delavcev želela izterjati prispevke za zdravstveno zavarovanje, sami od sebe skočili pokonci in se oglasili delavcem v bran.
Vegrad in druge »zgodbe« so sramota za našo državo, ker kažejo, ne samo da na nivoju delovanja institucij pravne države stvari niso take, kot bi morale biti, ampak tudi, da na osnovnem človeškem nivoju in nivoju družbene odgovornosti podjetij ni več pravih vrednot. Že eno leto in pol govorimo o tem, kaj se je zgodilo v Vegradu, Hilda Tovšak pa se še normalno sprehaja naokrog. Ob tem da policija in tožilstvo pravita, da se ukvarjajo s tem. Lepo vas prosim, kaj imajo za delati eno leto in pol?
Več v Jani št. 9, 28. 2. 2012
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK
