Če temu dodamo še širok in zanimiv izbor jedi, ki jih je mogoče pripraviti z njim, ter blagodejne učinke na zdravje, imamo pred seboj pravo kulinarično posebnost, ki je postala petnajsti slovenski izdelek z zaščitenim geografskim poreklom, registriran pri Evropski komisiji v Bruslju.
Bučno olje ima na Štajerskem in v Prekmurju že dolgo tradicijo, čeprav so ga tudi tam še pred nekaj desetletji večinoma uporabljali le za pripravo solat in skute. Zaradi izjemnega okusa, vonja ter posebne barve in gostote pa je danes postalo prava specialiteta, ki jo spoznavajo tudi drugje. Bučno olje je pri nas na voljo v vsaki restavraciji, ki kaj da na svoj sloves, ne le na solati, temveč v številnih drugih dobrotah.
Z njim je mogoče pripraviti vrsto odličnih jedi, od hladnih predjedi, juh, namazov, testenin do glavnih jedi in seveda solat. Z nekaj kulinaričnega znanja o povezovanju okusov je z bučnim oljem in semeni mogoče narediti tudi pecivo, dopolniti okus sadja in pripraviti celo sladoled ter čokolado. Povedano na kratko: uporabnost olja je skoraj neomejena, le zamisli je treba imeti in poskusiti.
Bučno olje je poleg tega, zdaj tudi uradno, prava slovenska posebnost, ki jo je treba ceniti in ohranjati. Naključje je hotelo, da je priprava tega članka sovpadla s pomembnim dogodkom. Prav na dan, ko smo obiskali oljarno Kocbek na Stari Gori, so v Bruslju uradno objavili, da je štajersko prekmursko bučno olje postalo petnajsti slovenski izdelek z zaščitenim geografskim poreklom, registriran pri Evropski komisiji.
Trije rodovi oljarjev. V oljarni Kocbek ima pridelava bučnega olja dolgo družinsko tradicijo. Delovati je začela že leta 1929, ko je podjetni gospodar opustil mletje pšenice in se preusmeril v pridelavo bučnega olja. Zdaj oljarno upravlja Gorazd Kocbek, član tretje generacije, in sicer jo je pred sedmimi leti prevzel od očeta Antona. K njim prihajajo ljudje od povsod, kjer pridelujejo buče golice s semeni, ki so primerna za predelavo v olje.
Anton Kocbek se spominja: »Včasih so semena pripeljali na vozovih s celotnega Dravskega polja. Prišli so že kak večer prej, prespali pri nas, luščili so semena, pri tem pa je bilo veselo, ljudje so se družili, hrano so prinesli s seboj, pa tudi harmoniko, živahno je bilo.«
Del tradicije še živi. K njim še vedno prihajajo družine: »Pri nas v oljarni so ves dan in predelajo po več sto kilogramov semen. Nekateri s seboj prinesejo hrano in harmoniko ter si priredijo pravo veselico.«
Lastno bučno olje. Za Katico Bezjak iz Slovenskih goric je pridelava olja del družinske tradicije. »V ta mlin je prihajala že moja mama pred štiridesetimi leti. Olje uporabljamo predvsem za domače jedi, kot so črna redkev, solate, predvsem pa je okusna skuta s čebulo in dodatkom bučnega olja.«
Tudi Cecilija Borko iz Cerkvenjaka potrdi, da je pravi užitek uporabljati olje, pridelano doma. V oljarno hodi, odkar pomni, in že njeni starši so prihajali. Ko porabijo zalogo, spet pridejo s semeni in pridelajo novo olje.
Oljarna pri Kocbekovih namreč deluje tako, da lahko vsak pomaga pri predelavi lastnih bučnih semen. Pridelovalci se naročijo za določen dan in uro, potem pa sodelujejo tako, da pražijo semena v posebni ponvi in opazujejo, ko plemenito olje priteka iz stiskalnice, ter ga nato shranijo v svoje posode.
