Med tistimi, ki jih je dogajanje najbolj prizadelo, je Edvard Žitnik, dopisnik TV in Radia Slovenija, ki v New Yorku doživlja pravi urbani pekel. Je brez elektrike in vode, telefonskih povezav ... Pri kolegu, Delovem dopisniku Borisu Čibeju, dela, se tušira, polni mobilni telefon. Do njega in nazaj pešači uro in pol, zato obžaluje, da si ni kupil kolesa. Potem do poznih večernih ur ždi v kateri izmed restavracij in se v stanovanje vrne le toliko, da se malo naspi.
Skušala sem vzpostaviti stik z znanci, ki živijo v New Yorku, a brez uspeha. Več kot 8 milijonov ljudi je ostalo brez elektrike, vode, ogrevanja, telefonskih povezav in še marsičesa. Prvega novembra pa se mi je oglasil novinarski kolega Boris Čibej, dopisnik časopisa Delo. Povedal je, da jo je dobro odnesel in da mu v 38. nadstropju ni hudega, to pa ne velja za RTV-jevca Edvarda Žitnika, ki okuša sredi mesta razmere iz divjine.
Ohranili so trezno glavo
Boris je povedal, da najprej sploh ni čutil silnega potresa, saj je ravno oddajal tekst. »Kmalu sem na televizijskem zaslonu zagledal napis VROČA NOVICA: POTRES NA VZHODNI OBALI ZDA in ljudi, ki bežijo iz stolpnic le dobrih petsto metrov od mene. Bil sem miren, panika me je zagrabila šele takrat, ko so sporočili, da bodo izklopili elektriko vse do 39. ulice, jaz pa živim na 37. Končati sem moral še članek za zadnjo stran Dela, za to bi potreboval še dobro uro, in že sem razmišljal, kako bo kakšna uboga tajnica v centralni redakciji v Ljubljani kot pred desetletji tipkala tekst po nareku.«
Znašli smo se v temi
Na drugem koncu Manhattna pa je bil Edvard Žitnik, dopisnik RTVS, v popolni temi. V nasprotju z Borisom se mu nekaj dni pred orkanom ni uspelo prebiti v supermarket in si narediti zalog hrane. Boris, z izkušnjami iz časov, ko je živel v ameriški prestolnici, se je po nakupih odpravil dovolj zgodaj in je le od daleč opazoval dolge vrste, ki so ga spominjale na dobre, stare socialistične čase. Edvard je povedal, da je, ko je šel v soboto pred izbruhom najhujšega snemat na 23. ulico in je voda že pljuskala čez pomol ter začela zalivati ceste, takoj vedel, da se pripravlja nekaj resnega. »Prvič sem občutil, kako je, če te veter odnaša in nimaš možnosti, da bi hodil proti njemu. Močan sunek je prevrnil tudi kamero. Doma sem se bal, da mi bo veter vdrl v stanovanje in poškodoval velika drsna okna, saj je omet že odpadal. Ko so ugasnile še luči, je bil občutek grozljiv – tema brez kančka svetlobe. Zasilne stopnice, ki so namenjene izhodu v sili, vodijo na dvorišče, od koder pa je bilo treba v trdi temi najti izhod na ulico.« Boris je povedal, da je samo enkrat pešačil v 38. nadstropje po ozkem in zatohlem stopnišču in teh 20 minut je bilo peklenskih, zato je tiste dni zaradi bojazni, da bi zmanjkalo elektrike, ostajal v stanovanju.
