Na vprašanje, ki si ga je v soboto marsikdo zastavljal – jaz tudi – namreč kakšen je smisel mirnih protestov, ki ne rušijo vlade, ne jurišajo na parlament in ne ponujajo konkretnih rešitev, je posredno odgovoril eden od številnih plakatov, ki so jih nosili protestniki. To je šele intonacija, je razložil. In napovedal, da bo naslednjič huje. Ali v prevodu, nasvidenje v naslednji vojni.
Neki drug plakat, ki ga je očitno navdihnilo dogajanje v vzhodni antikanglerjanski provinci, je pa redkobesedno ugotavljal: »Gotofi ste.« Mislim, da je čisto majčkeno prehiteval.
Naj odmeva povsodi naš pozdrav iz slovenskih gozdov.
»Kaj delaš?« je rekla prijateljica po telefonu. »Revolucioniram,« sem rekla. Potem je na drugi strani ceste, tam, kjer so proti Kongresnemu trgu korakali protestniki, izbruhnilo predirno žvižganje piščalk in se nisva več slišali. Prodirala sem po nasprotni strani ceste, ne zato, ker se ne bi hotela družiti z njimi, temveč izključno in samo zato, da ne bi oglušela. Vloge piščalk v revoluciji še vedno ne razumem, sem pa v soboto dobila odgovor na neko drugo vprašanje, ki me je čisto obsedlo – kaj narediš, če te tišči lulat, ker je res težko zganjati revolucijo s polnim mehurjem, a sem pozneje na Kongresnem trgu videla odgovor: celo vrsto prenosnih stranišč. Nekdo je pomislil na vse. To je bila res zelo dobro organizirana revolucija. Pravzaprav predrevolucija ali intonacija, če gre verjeti tistemu zgoraj omenjenemu plakatu.
Ljudje na Kongresnem trgu so bili dobre volje in nasmejani. Prišli so protestirat, prišli so reč ne, nočemo tega, ampak nihče ni bil jezen. Nihče ni prišel lučat granitnih kock. In nikogar nisem videla s steklenico v roki.
Ne, za nas ni pregrad in ne mej.
Prvemu govorniku so vljudno, a ne zelo strastno pritrjevali, ampak tisto je bilo samo ogrevanje, predigra, če hočete, ker so bili ljudje od govornika do govornika bolj razgreti, vmes so jim pa spustili malo glasbe. Še več, vmes so jim enkrat spustili Hej brigade. Ki je že v osnovi koračnica, ampak tista verzija je bila še posebej hitra in jurišna in se je zalezla v noge in jih silila, da zaplešejo; in prisežem, da je množico, ki je napolnila ploščad ter se razlivala še čez, v park, ščegetalo v nogah, pa ljudje niso mogli zaplesati, ker so bili preveč stisnjeni, in je zlezla potem tista neustavljiva koračnica naprej gor, v roke, da so začele mahati in vihteti zastave. Še transparenti so poskakovali v ritmu. Pri verzu »na Slovenskem smo mi gospodar« sem žalostno pomislila, ne, zadnje čase pa čisto zares ne. A je tudi mene, ki sem se tam v ogradi za novinarje trudila biti neprizadet opazovalec, ščemelo po grlu, da bi zapela zraven, pa mi je bilo nerodno se tam dreti čisto sami, in malo sem že pozabila besedilo. Pozneje sem doma pesmico poguglala in odkrila, da je nekoč obstajala še druga verzija z malce drugačnim besedilom, da sta šli zadnji dve kitici svoje dni takole: »Pride dan, ko z Ljubljano/zdaj nevesto prodano/bomo šli pred svobode oltar./Hej, od naše gostije/vrgli bomo pomije/psom, ki danes so nam gospodar.« Kaj pa vem, mogoče je bilo res bolje, da tega v soboto na Kongresnem trgu niso prepevali.
Ljudje so bili pa še kar dobre volje in sindikaliste na sredi ploščadi je v parku in sosednjih ulicah obkrožala vse večja množica upokojencev, ki so se vračali s trga, pa mladih družin na sprehodu, pa sprehajalcev kar tako, ki so prišli mimo in ostali, ker jih je vlekla vase tista pozitivna energija. Jaz sem se pa odpravila pogledat, kaj je država naredila, da se zaščiti pred svojimi državljani.
