Prejemamo jih s hrano, zrakom in vodo. Zato smo se ljudje v petdesetih letih spremenili bolj kot prej v tisočletjih. Še posebno moški naj bi zaradi tega izgubili identiteto in povzročili svetovno krizo.
Teorija je res drzna. Njeni zagovorniki posledice zastrupljevanja s hormonskimi motilci, strupenimi kemikalijami, ki jih vnašamo v telo, namreč implicirajo na družbo. Neposredna posledica, ki jo hormonski motilci pustijo v telesu, je, da moški izgubljajo svojo moškost. Tako telesno kot miselno. Poženščeni moški se spremenijo v narcisoidne psihopate, ki svet vodijo v propad, saj se najraje igrajo v politiki in financah. Svet lahko pred propadom reši le to, da bi moški spet postali dedci, ženske pa bi nazaj prevzele svojo feminilno vlogo. A to bi se moralo dogajati v okolju, ki bi bilo očiščeno kemičnih strupov.
Vse skupaj se res sliši kot še ena v nizu teorij zarot, cepljenih na feminizem. Toda prav te dni je pri nas izšla knjiga, v kateri o tej teoriji pišejo zelo ugledni Slovenci. Tretja od suhih krav, s podnaslovom Razprave o razlogih za razsulo, je tretja knjiga Boštjana M. Zupančiča, ki se ukvarja s to tematiko. Tokrat je to zbornik razprav uglednih raziskovalcev: okoljevarstvenika Antona Komata, antropologinje Vesne Godina, urednika Alija Žerdina, mikrobiologa Gorazda Pretnarja in drugih.
Sedaj sledi osebno priznanje: teorija se mi je zdela za lase privlečen izgovor moških. Češ, nismo mi moški krivi, da smo izgubili identiteto, to so povzročili DDT in druge strupene spojine, ki jih matere že petdeset let nevede vnašajo v telo in tako deformirajo moške fetuse. Toda ko sem prebrala knjigo, se je izkazalo, da bi bila teorija lahko verjetna. Še posebno v delu, ki razčlenjuje prisotnost in posledice hormonskih motilcev v okolju. In če o njej pišeta dva tako vidna in pomembna moška, kot sta Anton Komat in Boštjan M. Zupančič, prvi vodilni slovenski okoljevarstvenik in drugi sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, že mora biti nekaj na tem.
Hormonski motilci, krivci za propad sveta
Znanstveno se te teze loti Anton Komat. Če pomislimo, da je kemična industrija proizvedla skoraj sto tisoč sintetičnih kemikalij, med katerimi je testiran le odstotek, je velika verjetnost, da so med njimi tudi take, katerih posledic na človekov organizem še ne poznamo. Ko so v petdesetih letih masovno uporabljali pesticid DDT, so se pojavile prve raziskave o hormonskih motilcih. S poskusi na živalih, recimo na petelinčkih, so znanstveniki dokazali, da kemikalije vplivajo na moško plodnost. Kemikalije v DDT so namreč povzročale večje izločanje estrogena, ženskega spolnega hormona, tudi v moških telesih. Kasneje so z raziskavami odkrili pri ljudeh šokantne znake: v petdesetih letih, kolikor so v uporabi kemikalije, ki motijo naravno izločanje hormonov v človeškem telesu, se je denimo število spermijev, ki jih proizvede zdrav mlad moški, prepolovilo. Prav tako raven testosterona. Moški počasi, počasi nehajo biti moški. Hormonski motilci, ki jih ženske vnesejo v telo že med nosečnostjo, moške kemično kastrirajo, trdi Komat.
