Leta 2004 so ji odkrili zelo hudo obliko raka v dojki in njen onkolog ji je napovedal samo še nekaj mesecev življenja, kot da že to ne bi bilo dovolj, pa se od leta 2009 spopada še z metastazami v kosteh. A Ksenija se ne da! Njena pripoved je zgodba o zmagi življenja in volje nad smrtjo in obupom. Zgodba o moči upanja, ki nam ga v teh časih primanjkuje. Z nami jo je želela deliti, ker nam lahko toliko pove o tem in ker ve, da bulice ali metastaze še ne pomenijo konca življenja. In da, tudi z rakom lahko tečeš na maratonu ter celo srečno živiš!
»Metastaze v kosteh me uničujejo, ponoči komaj spim, bolečine so strašne, toda še vedno se trudim. Kako dolgo? Ne vem! Zakaj vam to pripovedujem? Zato ker že pet let živim sama s svojo boleznijo in sedaj je čas, da veste, kako je …« S temi besedami iz njenega pisma v mislih se odpravimo v Dravograd, kjer nam vrata na široko odpre nasmejana gospa v najlepših letih. Popolno nasprotje od bolečin in rakavih tvorb izmučene ženske, kakršno smo pričakovali. »Vsi mi govorijo, kako fajn sem videti, in nekateri mi še zdaj ne verjamejo, da sem bolna. A jaz se nočem prepustiti malodušju in sivini, vse to me preveč spominja na bolezen,« razloži skrbno naličena in od nog do glave urejena Ksenija.
Preveč sami s svojim rakom
K njenemu bleščečemu videzu seveda pripomore tudi to, da je imela do nedavnega svoj salon za kozmetiko, masažo in pedikuro, vendar pa ga je zaradi bolezni morala zapreti. Še bolj pa to, da je vedno nasmejana in polna modrosti. Tako zdaj ljudje k njej namesto na masažo ali pedikuro hodijo po nasvete o zdravljenju raka, o boljšem počutju, o negi telesa in duše, o samopodobi, o tem, kako preživiš dolge neprespane noči in kaj storiš, ko izveš za najhujšo diagnozo. Ljudi v stiski na žalost nikoli ne zmanjka, in bolniki z rakom so kljub razvoju ter napredku v medicini konec koncev vse preveč sami s svojo boleznijo.
Vse skupaj se ni začelo oktobra 2006, ko je Ksenija postala brez razloga neznansko utrujena, ampak že mnogo mnogo prej. Že kot otrok je bila bolehna in pri dveh letih je zaradi vnetja trebušne slinavke skoraj umrla. »Že takrat so me odpisali in me iz bolnišnice poslali domov umret. Potem so se pri meni vrstile vse mogoče bolezni – vnetja ušesa, bronhitisi, vnetja jajčnikov in žolčnih poti. Od 22. do 30. leta sem imela devet spontanih splavov in leta 1991 mi je po dolgih letih zdravljenja neplodnosti uspelo zanositi z IVF. Moj čudoviti sin se je rodil po sedmih mesecih ležanja v bolnišnici na desnem boku, brez vsakršnega premikanja.«
Nobenih znakov, samo tista grozna utrujenost …
In potem je leta 2006 nastopila tista neznosna utrujenost, zaradi katere je kar naenkrat postala upehana že po 15 minutah sprehoda in ki jo je vsako popoldne odgnala v posteljo na popoldanski spanec. Ne splošni, ne specialistični pregledi, ne laboratorijski izvidi in niti mamografija niso pokazali nič nenavadnega, vsi izvidi so bili negativni. »Videti sem bila popolnoma zdrava, nobenih pravih bolezenskih znakov ni bilo, samo grozna utrujenost … Nihče me ni resno jemal in morala sem biti zelo vztrajna. Čutila sem namreč, da je nekaj narobe. Šele ultrazvok je pokazal spremembo v dojkah in takoj so me napotili na ljubljansko onkologijo.«
Rešila sta jo vztrajnost in pogum
Ksenijo sta zagotovo rešili njeni vztrajnost in prava odločitev. Ko je izvid punkcije pokazal karcinom dojke, so ji namreč predlagali delno odstranitev, a ker je čutila, da gre za nekaj hujšega, sta se skupaj z možem odločila kar za popolno odstranitev dojke. »Imela sem najhitreje rastočo obliko raka, invazivni duktalni karcinom, v dveh tednih je zrasel kar za petkrat, z 0,5 na 2,5 mm. Mojega raka se sploh ni dalo otipati in moj zdravnik dr. Žgajnar mi je rekel, da sem imela veliko srečo, saj se te vrste raka sploh ne ugotovi pravočasno, in da je malo manjkalo, pa me pet mesecev po diagnozi, torej maja 2007, ne bi bilo več.«
