Baza Združenih narodov Šama na jugu Libanona. Pust kraj, 25 kilometrov oddaljen od prvega mesta. Skupek zgradb, s helikopterja podobnih skladiščnim zabojnikom v industrijski coni. Za nekaj romantike na puščobni sliki pokrajine poskrbi le morje nekaj metrov stran, vendar za štirinajst pripadnikov Slovenske vojske, ki v okviru mirovne misije Unifil pomagajo ohranjati mir na mejnem območju med Libanonom in Izraelom, ni niti malo idilično. »To je najbolj boleča točka!« brez razmišljanja ugotovi Boris Zelinac, poveljnik oddelka 14. kontingenta Slovenske vojske, ki sodeluje v mirovni misiji Združenih narodov na jugu Libanona. »Šest mesecev ga bom gledal in se v njem ne bom smel niti namočiti,« je bila prva in prav tako boleča misel vezista Tadeja Perdana, ko se mu je ob prihodu pred mesecem dni pogled ustavil na visoki žičnati ograji, ki preprečuje dostop do modre gladine.
A on tudi pokrajine z redkimi hišami, posejanimi pod žgočim soncem, ne more spoznavati. Bazo lahko zapusti le, če mora koga nadomestiti. »Zunaj čas mine hitreje, vendar mora biti delo opravljeno tukaj in tam,« razloži profesionalno. Doslej ni bilo nevarno, v bližnji prihodnosti bi zaradi ubijalske vojne v sosednji Siriji in naraščajočih nemirov v Libanonu lahko postalo. »Na lastne oči sem se hotel prepričati, kaj se dogaja tukaj, predvsem pa od fantov izvedeti, kako na varnostno situacijo gledajo oni. Želim spoznati ljudi in njihove težave,« minister za obrambo Roman Jakič pojasni, zakaj je za svoj prvi obisk misije izbral prav Unifil in ne katero drugo od osmih misij, v katerih sodelujemo.
Fantje nimajo občutka, da so pomembni. Pisna poročila, ki jih prebira, vendarle niso enakovredna neposrednemu stiku. »Želim se pogovoriti z ljudmi in v mozaik celotne slike vstaviti še te koščke. Ne, to nista le rokovanje in formalni slavnostni dogodek. Je spoznavanje neke druge zgodbe, ki je uradna pošta ne prinese v Ljubljano.« In kaj njegov obisk pomeni našim vojakom? »Za vas je to mogoče res samo izlet in let s falconom ...,« je Boris Zelinac razlago, ki je bila po njegovem povsem nepotrebna, nadomestil z nedokončanim očitkom. Brigadir Dobran Božič, poveljnik generalštaba Slovenske vojske, ki ga v tujini dosledno nagovarjajo z general, je bil bolj zgovoren: »Vsak pripadnik, ki gre na misijo, verjame, da opravlja dobro delo za Slovenijo, vendar se nam včasih zdi, da znajo to v tujini prepoznati bolje kakor v domovini. Čeprav na mizo Ministrstva za zunanje zadeve prinesemo veliko žetonov, saj pri doseganju zunanjepolitičnih ciljev v Natu, Evropski uniji in svetu marsikatero podporo dobimo prav zaradi prepoznavnosti Slovenske vojske, fantje nimajo občutka, da so pomembni. Takšen obisk jim da potrditev njihovega dela in dela za Slovenijo.« Ne govori na pamet. Preden se je preselil v pisarno generalštaba, je sodeloval na misijah na Kosovu in v Afganistanu. »Lahko govorimo, da fantje to delajo le za plačo, vendar ni le zaradi denarja. Je nekaj več.«
Šest mesecev enakega ritma. Zato so tudi za šest mesecev zapustili svoje domove in zaživeli povsem drugačno življenje. Borisa Zelinca ni presenetilo. Vajen bivanja v vojašnicah je natančno vedel, v kaj se podaja, in se na to psihično pripravil, enako kakor njegovi kolegi. »Na misiji se usmeriš le nanjo, domače okolje odklopiš. Tam je vse utečeno. Veš, kdaj imaš zajtrk, kdaj delaš, kdaj je kosilo, kdaj večerja in kdaj greš spat. Ustaljeni ritem zmoti le malo kaj. Skoraj bi lahko rekel, da šest mesecev vnaprej veš, kaj boš delal,« pojasni brigadir Dobran Božič. Zveni duhamorno, a ne tudi za fante. Na misijo so se prijavili sami, zato jo doživljajo drugače, kakor bi jo nekdo, ki bi ga nanjo poslali, se razgovori Andrej Čeh, ki je v Unifilu že drugič. Baza je drugačna, kakor je bila pred štirimi leti, opaža. Z nekaj na novo posajenimi drevesi so ji vdahnili malo življenja, bolje so uredili tri prostore za fitnes, šotore nadomestili z zgradbami s klimatskimi napravami.
