Zdaj številke kažejo, da v resnici samo tretjina tistih, ki bi potrebovali psihiatrično pomoč, to pomoč tudi poišče. Čez sedem let bo depresija najbolj razširjena bolezen na svetu, najbolj pa nas lahko skrbi dejstvo, da je med ljudmi z duševnimi motnjami vedno več mladostnikov in otrok.
Revščina, materialna in moralna kriza, črna prihodnost in pomanjkanje upanja so razlogi, ki človeka hitro poženejo čez rob znosnega. Če k temu prištejemo še osebne krize, občutek nemoči in pomanjkanje samozaupanja ter zaupanja nasploh, se številkam niti ne gre čuditi. Človek je živo bitje, navidez močno, v resnici pa zelo ranljivo in občutljivo. Zato tisti, ki nimajo močnih in zdravih korenin, preprosto omagajo. Depresija je po štiridesetem letu najpogostejši razlog za bolniški stalež v Sloveniji, duševne motnje so najpogostejši razlog za invalidsko upokojitev. Čas za alarm?
O tem, kje smo na področju duševnega zdravja v Sloveniji, kakšna je perspektiva in kam bi morali usmeriti pozornost, smo se pogovarjali s psihiatrijo dr. Vesno Švab, s predsednikom združenja Ozara mag. Bogdanom Dobnikom, z Majo Valič, uporabnico in vodjo Inštituta Karakter, in Andrejo Štepec, predsednico sveta uporabnikov Šent.
Delujmo lokalno!
Doc. dr. Vesna Švab, dr. med. psih., pravi:
»Podatki kažejo, da je v Sloveniji na tem področju enako kot v Evropi: duševnih motenj je vse več, depresija pa bo leta 2020 najbolj razširjena bolezen sploh. Mnogi pomoči ne iščejo, čeprav bi jo potrebovali. Temeljna razlika med Slovenijo in drugimi evropskimi državami je ravno v tem, da je stopnja iskanja pomoči glede na pogostost duševnih motenj nižja kot drugje. Ocenjujemo, da kar 70 odstotkov ljudi z duševnimi motnjami pomoči nikoli ne poišče. Tisti z zelo hudimi oblikami duševnih motenj sicer slej ko prej pridejo do pomoči, medtem ko se tisti z blažjimi oblikami te pomoči otepajo. Poglaviten razlog je stigma, ki se drži psihiatrije in vsega, kar je povezano z njo. Mnogi pomoč iščejo pri splošnem zdravniku, do psihiatra pa nikoli ne pridejo. V resnici se zdravi samo manjšina, okoli 30 odstotkov, in podatki, s katerimi razpolagamo, so podatki za to manjšino. Morda je tako tudi zaradi omejene dostopnosti pomoči na nekaterih območjih Slovenije. Slovenska psihiatrija je organizirana v velikih centrih, v šestih bolnicah, na drugih območjih pa je dostopnost psihiatričnih storitev precej slabša. Tako nekdo iz Bele krajine tako rekoč nima ustreznega dostopa do psihiatrične pomoči. Mislim, da bi bilo treba organizirati pomoč na osnovni ravni zdravstvenega varstva, enako dostopno vsem, treba je začeti razmišljati o skupnostni psihiatriji, treba je vzpostaviti visoke etične standarde pri obravnavanju oseb z duševnimi motnjami, treba je zagotoviti spoštovanje pravic do dostopa do obravnave in do kakovostne obravnave. Ljudi z duševnimi motnjami in njihove svojce je treba vprašati, kaj potrebujejo, in potem v skladu s tem organizirati službe. Naloga države je, da oceni potrebe in ustrezno ukrepa. Edini, ki poleg osnovnega zdravstvenega varstva v tem prostoru odgovarjajo na potrebe lokalno, so nevladne organizacije in društva, zato je treba to pot vsekakor nadaljevati.«
