Bilo je običajno sobotno popoldne. V enem od stanovanj v dvanajstem nadstropju stolpnice v središču Domžal je Alenka Hudales pripravljala kosilo, njen partner Uroš Trujkič je sedel za računalnikom, njuna malčka pa sta se igrala, ko so na hodniku zaslišali panične glasove in zagledali dim. Le pol ure pozneje so zunaj lahko samo nemo gledali, kako jim plameni požirajo vse, kar imajo – dom, varno zavetje in spomine. V eni največjih nesreč v Domžalah doslej so ostali brez vsega – tako kot še nekaj drugih družin iz zadnjih dveh nadstropij v stolpnici.
Ker je bila le dan pred katastrofalnim požarom petdeset metrov stran od nesrečnega bloka v Hali komunalnega centra obsežna vaja v primeru požara v dvorani, ki sprejme do 2000 ljudi, smo ob zvoku siren številni, ki živimo v Domžalah, mislili, da se vaja nadaljuje. Skozi okno sem opazila gost dim, ki se je valil iz strehe stolpnice v bližini, nato pa ognjene zublje. Ob močnem vetru so se hitro širili in požirali vse pod seboj. Postalo je jasno, da gre tokrat zares!
V copatah iz stavbe. Zadnja dva meseca so bili navajeni delavcev na njihovi strehi, pravi Alenka. Včasih so potrebovali elektriko, včasih vodo, še malo pred izbruhom požara so šli skozi njihovo stanovanje, to je bilo takoj pod streho. Zato so bila vhodna vrata morda celo odprta, ko je na hodniku zaslišala panične glasove. Čeprav je videla dim na stopnišču, je bila prepričana, da se je zgodil le majhen spodrsljaj, ki ga bodo zdaj zdaj obvladali. Ko pa je nad steklom na hodniku zagledala ogenj, se je zavedela, da je položaj hudo resen. Steklo je začelo pokati, zato je brez obotavljanja pohitela v stanovanje, pograbila mobilni telefon, v naglici oblekla in obula jokajoča otroka ter kar v copatah skupaj z njima stekla po stopnicah navzdol. Z dvigalom niso smeli, ker je bilo prenevarno. »Želela sem si čimprej priti ven, na zrak.« Uroš je medtem po nadstropjih še iskal gasilne aparate in jih nosil delavcem na vrh. Imel je občutek, da jim bo uspelo pogasiti ogenj, preden se razširi. Na scenarij, ki je sledil, nista z Alenko niti pomislila.
Lili Rihtar, ki je živela v stanovanju zraven Alenkinega in Uroševega, se je ob izbruhu požara s psom sprehajala po Mengeškem polju. Zato je prijatelji, sosedje in otroka niso mogli priklicati. Ustrašili so se celo, da ni morda ostala v stanovanju. »Imela sem veliko neodgovorjenih klicev in sporočil,« pravi. Ko je izvedela, kaj se dogaja, je hkrati že tudi opazila dim, ki se je valil iz smeri njenega doma. Pohitela je in pri svojem bloku videla samo še, kako ognjeni zublji goltajo njen dom in v njem vse, kar ji je dragega.
Čista drama. »Kar je sledilo, je bila čista drama,« opisuje Alenka. Sedela je na klopci, iz bloka so prihajali sostanovalci. Bolj ali manj prestrašeni, zaprepadeni, šokirani. »Ne moreš verjeti, da se lahko kaj takega zgodi tako hitro, da se lahko zgodi tebi.« Od vsepovsod so prihajali gasilci. Eni so že sestavljali lestev, da bi začeli gasiti. Medtem je zagorelo Lilijino stanovanje, kmalu za njim še njihovo. »Zdelo se mi je, kot da vse gledam v počasnem posnetku.« Ni več mogla zadrževati solza. »Bilo je, kot bi me kdo rezal.« Ko se ji je približala Lili, sta se samo objeli in v solzah gledali, kako izgubljata dom.
