Ampak to je šele začetek. Pomoč je prišla. In obtičala na letališčih. Medtem pa ljudje brez hrane, brez vode, brez medicinske oskrbe, brez strehe nad glavo umirajo. Streljajo se za hrano. Vlamljajo v skladišča s hrano, če jih najdejo. Zdaj zdaj bodo izbruhnile še nalezljive bolezni. Ni upanja, je povzela položaj ena od enajstih milijonov ljudi, ki jim je Jolanda vzela vse. Medtem napovedujejo, da se bo ta mesec na prizadetih območjih rodilo 12.000 otrok. In zato upanje ne sme umreti.
Je, ampak ni
Pomoč je začela prihajati takoj. Dobrodelne organizacije so se ne le zganile, SKOČILE SO! Številne države so takoj organizirale preživetvene pakete s hrano, zdravili, šotori in jih poslale na Filipine.
In potem se je ustavila. Pomoč je bila tam, a je obtičala na letališčih. Do ljudi, ki so krvavo potrebovali hrano, pitno vodo in zdravila, je pricurljal le delček tega, kar so potrebovali in kar je bilo pripravljeno zanje. Pokazalo se je, da ni dovolj tovornjakov, ki bi pakete razvozili med ljudi. Če so našli tovornjake, so bile ceste neprevozne in nikjer nikogar, ki bi jih očistil. Helikopterjev, ki bi lahko razvozili pomoč na težko dostopne kraje, je bilo samo za peščico.
Vladne in dobrodelne organizacije skrbno skrivajo, kje so njihova skladišča s hrano – v eno je vdrla ponorela množica in vojska je lahko samo nemočno opazovala naval obupancev, ki so odnesli 100.000 vreč riža. Potem se je v skladišču podrla stena in pod seboj pokopala osem ljudi.
Super Jolanda
Tajfuni so na Filipinih pogosti, a supertajfun Jolanda (kot mu pravijo Filipinci) ali Haiyan (kot mu pravijo vsi drugi) je bil najhujši doslej. Petmetrski, občasno celo petnajstmetrski valovi so odnesli domove, šole, cerkve, vladna poslopja, celo zaklonišča. Kar je še ostalo, so pokosili vetrovi, ki so divjali tudi s po 310 kilometri na uro. Pač, saj so nevihto napovedali dvanajst dni vnaprej, sedem dni prej je bilo jasno, da bo divjala čez Filipine, štiri dni prej je imela že tudi ime. Toda mnogi niso hoteli zapustiti svojih domov in se umakniti v nastanitvene centre, ker so imeli že slabe izkušnje z gnečo, umazanimi stranišči, s pomanjkanjem vode. Nekje so poročali, da je morala policija streljati v zrak, da je ljudi prisilila k evakuaciji. A tudi tisti, ki so ubogali, je niso nujno dobro odnesli, ker je neusmiljena Jolanda pometla tudi z marsikakšnim nastanitvenim centrom. »Pripravili smo hrano, vodo, svoje domove, mestno hišo – ampak nazadnje je bilo vse uničeno,« je posmrknil neki župan.
Jolanda je odvihrala čez šest od približno 7000 filipinskih otokov in tako ali drugače posegla v življenja 11 milijonov ljudi, kar je desetina prebivalstva.
