Lara Špacapan iz Nove Gorice je imela 40 let, ko so ji zdravniki povedali strašno novico: da ima zelo agresivno obliko raka dojke in da mora nemudoma na operacijo. V nadaljevanju pa naj bi jo zdravili s kemoterapijo in obsevanjem. Zgodba, ob kateri se vam ježijo lasje, pa čeprav ste jih prebrali že na stotine. Toda tale je posebna.
Lara je prav šablonsko odkrila, da je nekaj narobe: pri prhanju je otipala bulico ob strani desne dojke in šla takoj na pregled. Njen strah, da je zbolela za rakom, je bil upravičen. Bolezen se je res naselila v njeno telo. Takrat ni razmišljala o tem, ker je bila preveč prestrašena, toda danes pravi, da jo je priklicala sama: »Prepričana sem, da je tako. Že nekaj leti pred tem sem se odločila za vegetarijanstvo. Na internetu sem sledila vsem zapisom v zvezi s tem. Potem pa sem začela ugotavljati, da kar naprej gledam mučene živali, trupla pobite živine, berem grozljive zgodbe, vsak dan je kar bruhalo iz računalnika, kaj hudega se je spet zgodilo. Kot da na svetu ni nobene luči več, kot da so vse zgodbe tako grozne. Počasi se je vame naselila misel, da na takem svetu nočem več živeti.« S tem, kakor pravi, si je priklicala bolezen. Želja, da konča življenje, bi se ji skoraj uresničila. In ko je že bilo blizu tega, je ugotovila, da si pravzaprav želi živeti. Šla je na operacijo, da so ji odstranili dojko.
Kemoterapijo je zavrnila. Na srečo je bil rak v začetni fazi. Za vsak primer so ji predlagali še kemoterapijo. »Precej prestrašena sem prišla domov. O kemoterapiji se marsikaj sliši, a če nisi prizadet, se ne zmeniš za to. Hotela sem vedeti čim več o njej. Prebrala sem precej gradiva, vseh mogočih člankov in zgodb ljudi. Na koncu se je izkristalizirala odločitev: v kemoterapijo ne bom privolila, ker ima preveč stranskih učinkov. To sem tudi povedala zdravnikom. Sem se pa odločila za obsevanje. Ne razumite me narobe: tega vam ne pripovedujem zato, ker bi hotela vplivati na druge, naj kemoterapije raje ne sprejmejo. Vsak človek ima svojo pot. Zame kemoterapija ni bila primerna. Za koga drugega pa morda je.« Poudariti velja tudi, da so Laro operirali zdravniki in ji odstranili rakav tumor. In tudi da so z obsevanjem zmanjšali verjetnost, da bi se rak ponovil. Kalijev askorbat pa je tisto dopolnilo, ki jo danes varuje pred boleznijo.
Pogovor s tumorjem. Če človek odkloni zdravljenje, ki ti ga ponudijo zdravniki – ti pa o tem menda že kaj vedo –, je treba zase poskrbeti drugače. Lara se je lotila dela. Spet je šla na internet in iskala možno rešitev. Nakar je naletela na obvestilo, da bo v Sloveniji svojo knjigo z naslovom Rak na duši predstavljala dr. Nela Sršen, italijanska onkologinja hrvaškega rodu, o kateri smo pisali tudi v Jani. Lara se je nemudoma odločila, da bo šla na predavanje, potem je pa knjigo tudi kupila in jo pazljivo prebrala. Med drugim je naletela na stavek o kalijevem askorbatu z dodatkom riboze. To je popolnoma naravna snov, ki jo bolnik zaužije v obliki praška, raztopljenega v vodi, učinkoval pa naj bi na rakave celice. Po tej metodi, ki jo je razvil italijanski zdravnik dr. Gianfranco Valse Pantellini, se je zdravilo že veliko bolnikov. Večina zelo uspešno. Na spletnih straneh je objavljeno nekaj zares navdihujočih zgodb. Lara pravi, da se ji je posebej vtisnila v spomin zgodba mladega fanta, ki so mu odkrili napredovalega raka v črevesju. To pomeni, da je rak kazal vse znake, da bo fantovo življenje končal. Fant se je odločil za pogovor s tumorjem. Razložil mu je, da živita skupaj, da morata biti prijatelja. In da če bo umrl on, bo umrl tudi tumor. In v tem slogu naprej. Morbidno? Morda res, toda za bolnika v hudi stiski je vsaka bilka dobrodošla. Samo da prinaša upanje.
