Naj njihove božične zgodbe tudi vam ogrejejo misli in srce.
Prazničnost sredi ljubečih bližin
Zakaj je v božičnem praznovanju toliko notranje prijetnosti? Toplina je v oznanilu, predvsem pa v doživljanju božje-človeške bližine; v njej se zaznamo objeti in sprejeti in smo zato v sebi manj sami.
Po božjem vzorcu ravnamo – nekaj božanskega je, če se v mrakobnih doživljanjih ne spregledujemo; če se (kot Jezus pred 2000 leti) vedno znova sklanjamo k resničnosti drug drugega in se ne zapuščamo v času, ki nam temni misel in notranje počutje. Bog nas objema kot ljubeči Bližnji, da bi nas notranje okrepil in potem napotil k bližnjim … Ob tolikih ne pozabimo na naše najbližje; prav ti morajo najpogosteje razumeti, da (tudi) tokrat »nimamo časa«, da »smo utrujeni« ... Če kdaj, potem prav v božično-novoletnih dneh čas podarjene pozornosti meri, koliko so za nas domači resnično vredni.
Bil je božični praznik, ko sem se po dopoldanski vpetosti v toliko obvezujočega zatekel po oddih k sestri in njeni družini. Obljubljen mi je bil zanimiv film. Legel sem pred televizor in se je začelo: Fantastičen uvodni prizor, ki je mnogo obetal, takrat pa …
Prilezel je mali nečak, sedel name in se mi navdušeno zazrl v oči. Pogledu sem iskal pot do ekrana, on pa jo je spretno zapiral. Začela se je igrica: Ne pusti stricu gledati filma.
Bilo mi je dovolj: »Ej, mali, ne nagajaj! Film gledam!«
On pa se mi je v odgovor nasmehnil in rekel: »Glej mene!«
Kot bi spregovoril glas večnosti, kot bi me po tem malem otroku opomnil Bog sam. Vem, da se je takrat z močjo in gotovostjo prebudilo spoznanje. Ničesar ne morem zamuditi: nobene oddaje, nobenega dogodka … Zamudim lahko le, če prezrem pogled bližnjega, ki išče mojo pozornost, mojo zaznavno bližino.
Mali nečak me je hudomušno opazoval. Vrnil sem mu nasmeh: »In kaj bi želel?«
»Da se greva igrat z avtomobilčki,« je imel ta mali veliki mož takoj pripravljen predlog.
»Ne boš gledal filma?« se je začudila sestra, ko sem vstal in se z nečakom odpravljal tja k igračam.
»Ne! Gledati morava veliko pomembnejše stvari!« sem ji odgovoril in pomignil na nečaka, ta pa je pomenljivo prikimal in potrdil pravilnost stričeve odločitve.
Potem sva delala ceste, mostove in predore ter potovala po poteh sanjske dežele, predvsem pa v čutenju drug k drugemu.
In prihodnjič? Že pri vratih me je pričakal z avtomobilčkom v vsaki roki in me zrl tja k moji vesti. Kar nekaj časa sem premagoval hudo abstinenčno krizo po zanimivih filmih in drugih oblikah »počitka«, ki so v odtujeni medosebni pozornosti. Ko sem jih končno prebrodil, se mi je vedno bolj odpiral čudoviti svet igrivosti v medsebojni zaznavi, ki se tako dobro prileže našim čutenjem.
Sočutna bližina je tista, ki v nas prebuja življenje – tista naklonjenost, v kateri zaznaš in prepoznaš, da si za nekoga vreden v svoji zgodbi življenja. Kako pomembno je sredi tolikih mimobežnih ustaviti korak in se zazreti v bližnje – v najbližje in jim v podarjenem času pozornosti potrditi, da so nam dragoceni. Božični praznik nas vabi prav k temu!
Onkologinja Metka Klevišar
Ljubezen nikoli ne mine
V teh prazničnih božičnih dneh se z velikim veseljem spominjam srečanja pred skoraj štiridesetimi leti. Svojci bolnika, cestarja po poklicu, ki je umrl nekaj mesecev prej zaradi pljučnega raka, so me povabili, da jih obiščem. Nekje v hribovski vasi na deželi.
Bil je mrzel decembrski dan. Najprej so me peljali na pokopališče, da smo prižgali svečko na grobu, potem pa domov, v svojo čisto preprosto hiško. Pokazali so mi sobo, kjer je preživljal zadnje mesece. Doma je ostal do konca in vsi so skrbeli zanj, žena in trije že odrasli otroci. Pripovedovali so mi, kako je bilo.
Potem pa smo šli v kuhinjo, kjer preživljajo večino dneva. Na polici so imeli na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in vso družino, nad tem pa je bilo napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
Zame je to srečanje ganljivo še danes, po toliko letih. Ti čisto preprosti ljudje so dojeli bistveno: težko jim je bilo ob očetovi smrti, ampak ljubezen ostaja in jim pomaga živeti. Hvaležna sem jim za to srečanje. Nam vsem ob božičnem prazniku želim, da bi bilo med nami čim več ljubezni, ki nikoli ne mine.
