Tudi Katja se je polna navdušenja za pol leta odpravila k družini v Španijo kot au pair (varuška), o čemer je prebrala veliko dobrega. Le kaj bi lahko šlo narobe? Hitro je spoznala, da marsikaj. Njena zaposlitev se je končala na cestah Madrida brez denarja in letalske vozovnice za Slovenijo.

Delo z otroki ji je bilo blizu. »Ker sem prej delala v vrtcu, mi je bilo delo z otroki blizu. Ideja, da bi lahko spoznala še kakšen nov kraj, me je zelo privlačila, na forumih in drugod pa o takšnem delu slišiš samo hvalo.« Au pair se ji je zdel pisan na kožo in ker se je že od nekdaj želela naučiti španskega jezika, je temu prilagodila izbor držav. »Kot au pair sem se prijavila na spletni strani findaupair.com, obkljukala Španijo, Argentino …,« in kaj kmalu se je z njo želela povezati družina iz Madrida. Njihovi dve hčeri, stari 8 in 11 let, bi učila angleščine, pobrala v šoli in pazila od 16. ure naprej. Dopoldne naj bi imela prosto za lastne dejavnosti, tedenska žepnina pa bi znašala 50 evrov.

Prihod na letališče kot v filmu. Seveda Katja ni kar pobrala kovčkov in odšla. Pred tem si je želela družino bolje spoznati, zato so se dva meseca pogosto pogovarjali po spletni kameri. Vse se je zdelo super, imela je občutek, da so se povezali, in tudi dogovori glede pričakovanj so ji povsem ustrezali. Šele nato si je kupila letalsko vozovnico in odpotovala v Madrid. »Družina me je pričakala na letališču in naš prvi stik je bil zelo lep, prav filmski. Pričakali so me s plakatom, kjer je bilo napisano moje ime, punčki pa sta mi za dobrodošlico narisali risbico, na katero sta napisali »Katja, we love you« (Katja, imava te radi).« Sledila je vožnja proti njihovemu domu, ki naj bi trajala približno 15 minut. Tako so ji vsaj zagotovili, ko jih je na spletu vprašala, kako daleč stran od mesta živijo. V prostem času si je namreč želela raziskati mesto. A vožnja je trajala že kar skrb vzbujajoče dolgo, domov so prispeli šele čez uro in pol. »Vsa ganjenost zaradi njihove začetne prijaznosti je kar nekoliko popustila, saj sem se počutila izigrano. Pot z metrojem do mesta je bila še daljša in precej draga.«

Nadiranje, izkoriščanje in žalitve na dnevnem redu. A to, da živijo daleč od mesta, je bil mačji kašelj v primerjavi s tem, kar jo je čakalo. Ker je bila poleg čuvanja deklet njena glavna naloga, da ju nauči angleškega jezika, je svoje delo  vzela zelo resno. »Po kuhinji sem lepila listke, na katerih je bila zapisana angleška beseda za pripomoček ali gospodinjski aparat, s sabo sem prinesla privlačne knjige v angleščini, s katerimi sem jima želela vzbuditi zanimanje, na računalniku sem jima kazala fotografije s svojih potovanj in jima o njih razlagala v angleščini … Kljub temu sem že v prvih nekaj dneh dobila občutek, da punci nimata nobenega interesa, da bi se učili, naj sem še tako trudila. Tudi starša sta z mano redkokdaj govorila v angleščini, čeprav smo se po spletni kameri še kar lepo sporazumevali. Zgodilo se je celo, da me je njuna mama (medtem ko je večino časa presedela pred televizorjem) nadrla, zakaj ždim za računalnikom, ko sem dekletoma kazala slike s potovanj in z njima govorila v angleščini. Nič čudnega ni bilo, če me je tu in tam nadrla kar v španščini. Vsega nisem razumela, a so bile vmes zagotovo precej sočne besede.« Katja se je naenkrat zavedela, da medtem ko družina ves dan gleda španske telenovele, ona ne le čuva otroka, temveč opravlja tudi vsa gospodinjska dela, čeprav so ji na začetku vztrajno zatrjevali, da bosta njena dolžnost zgolj in samo čuvanje otrok ter učenje angleščine. Naenkrat je za 50 evrov tedensko skrbela za otroke, psa in hišo. »Dopoldne sem čistila pohištvo in prah, kuhinjo, likala …, popoldne pa sem šla po punci v šolo in skrbela zanju. O prostem času za svoja raziskovanja in spoznavanje kulture sem lahko samo sanjala. In imela sem občutek, da me je družina vzela k sebi tudi zato, da so se lahko ponašali z mano. Hitro sem opazila, da jim veliko pomenijo materialne stvari, in ob vseh dogodkih sem se bolj kot človek počutila kot statusni simbol.«

Večerni izhodi prepovedani! Ko si je nekega dne le izborila čas za obisk mesta, je spoznala družbo in se z njo udeležila jazzovskega koncerta. Zadovoljna, da je končno spoznala nekaj novih ljudi in počela, kar jo veseli, se je vrnila v začasno domovanje, a sledil  je šok. »Že pred tem je družina želela preveriti vse, s katerimi sem šla na koncert, po vrnitvi pa so me napadli, ali moji starši vedo, da hodim ven. Nato so mi zabičali, da dokler sem v njihovi hiši, je bilo to zadnjič.« Potem so šle stvari samo še navzdol, dokler ni postalo neznosno. »Stalno nezadovoljstvo družine, ki me je kljub temu, da sem zanje delala ves dan, obtoževala, da nič ne delam, je pripeljalo tako daleč, da sem enostavno spakirala kovčke in šla. Mati je tisti dan prišla domov in me kot že tolikokrat poprej začela nadirati. Več preprosto nisem mogla prenesti. Ko sem jo prosila, ali me lahko pelje vsaj do metroja, ker ne morem drugače do mesta, mi je odgovorila, da mi ne misli več pomagati, če sem se odločila, da grem.«

Na cesti. Za zadnji teden ji tudi žepnine niso želeli izplačati in tako je ostala brez denarja in strehe nad glavo. »Nisem imela pojma, kam naj grem, niti letalske vozovnice si nisem mogla kupiti. Popolnoma obupana sem se šla zjokat v neko zakotno kavarno. Po mislih so se mi podili črni scenariji, kako se bom klatila po Španiji kot brezdomka. Natakarice in kuharica so zaskrbljene prišle k mizi in me spraševale, kaj se mi je zgodilo in kako mi lahko pomagajo. Ko sem jim povedala svojo zgodbo, so mi ponudile hrano in celo denar, a ga nisem želela sprejeti. Nato sem se spomnila družbe, s katero sem šla na koncert. Poklicala sem fanta, ki mi je pustil telefonsko številko, in tudi on mi je bil pripravljen v trenutku pomagati. Dve uri po klicu je prispel v kavarno in me odpeljal v mesto k svoji babici, tam sem lahko prenočila. Ni mi ponudila le prenočišča, zame je skuhala in me razvajala na vse mogoče načine. Hvaležnost, ki sem jo čutila v tistem trenutku, stežka opišem z besedami.«

Konec dober, vse dobro. Naslednji dan je Katja prišla v stik s svojo družino. Sestra ji je rezervirala hostel in tam je lahko prenočila še eno noč. Ko je svojo zgodbo pripovedovala tamkajšnjim zaposlenim, niso bili začudeni. Češ tudi v Španiji je kriza in zato se izkorišča ljudi, kjer in kakor se jih le lahko. »Da pa Španija sicer ni slaba država in da je tudi tam veliko dobrih ljudi, so me bodrili. Da se ne bi vrnila v Slovenijo s slabim priokusom, so me zadnji večer odpeljali na koncert flamenka. Ganjena zaradi vseh prijaznih ljudi sem skorajda pozabila na vse nevšečnosti z družino, zaradi katere sem sploh odpotovala v Madrid. Konec je bil vsemu navkljub dober,« sklene  zgodbo Katja in doda, da naj se ljudje zaradi njene slabe izkušnje ne ustrašijo dela v tujini. »Ko sem se po prihodu domov pogovarjala z znankami, ki so prav tako odšle v tujino, sem spoznala, da jih je tudi nekaj med njimi imelo precej slabo izkušnjo. Vendar to nikakor ne pomeni, da je delo varuške v tujini vselej slabo. Le previdnost ne bo odveč.«