Kapsul, katerih proizvajalci so obljubljali izgubo teže, ne da bi spremenili navade. Obljubljali so vse, vendar za neko ceno. Denar bi seveda vrnili, če vam ne bi uspelo. Vam je to znano?
Nedavno je postala osrednja zvezda takih oglasov ameriška filmska igralka Angelina Jolie. Posnetki jo kažejo bolestno suho, pod kožo so samo še kosti. Zraven pa je za kakšno zaposleno mamo, ki ima deset, petnajst kilogramov preveč, zelo provokativno vprašanje: Bi bili radi tako suhi kot Angelina? Pravzaprav ne, bi se glasil odgovor po zdravi pameti. Toda kaj bi rekle na to naše najstnice, dekleta, ki se zgledujejo po ženskah iz sveta filma in glasbe ter modnih revij? Prav tu lahko zadeva postane nevarna.
Oglaševanje na spletu je postalo zelo agresivno. Ponudniki izdelkov za oglaševanje plačujejo lastnikom spletnih brskalnikov, zato si lahko na vse pretege prizadevate, da se boste oglasa znebili, pa vam ne bo uspelo. Tisti križec v desnem kotu zgoraj, ki je običajno namenjen temu, da neko spletno stran zapustite, vas bo tu pustil na cedilu, vedno se vam bo odprla stran z oglasi. Skoraj prisilijo vas, da jih preberete.
Lepota je pomembnejša od zdravja. Kar nekaj znanstvenih raziskav je pokazalo, da je lepši videz večja spodbuda za hujšanje kot pa zdravje. To ima seveda korenine v duševnosti, v sprejemanju in vrednotenju samega sebe. Običajno ljudje pravijo, da nimajo dovolj volje, da bi shujšali, in se tega tudi sramujejo, kar samo še okrepi slabo samopodobo. Tak človek sčasoma ne vidi več svojih dobrih plati, saj mu večino ogledala zavzema podoba debele osebe – veliko prostora za psihologe in psihiatre oziroma za knjige za samopomoč. Kar pomeni, da je vsaka kapsula, ki ponuja videz filmske igralke ali celo manekenke (te so po navadi še bolj suhe), suho zlato, sveti gral, in tega se tisti, ki so si nov izdelek izmislili in ga veselo prodajajo po spletu, zelo dobro zavedajo. Ljudje verjamejo, kar si želijo verjeti. In nasedejo. Znova in znova.
Ker so izdelki, ki obljubljajo sanjske rezultate, večinoma iz rastlinskega sveta, smo za mnenje povprašali strokovnjaka. Prof. dr. Samo Kreft s fakultete za farmacijo, ki se ukvarja z raziskovanjem sestavin v rastlinah, meni, da je bolj malo verjetno, da bi človek temeljito shujšal, če bi užival le izvlečke iz neke rastline, zraven pa jedel kakor običajno (oziroma tako, kot si je kilograme nabral) in še nič telovadil. »Brez manj jesti v praksi to ni možno. Ali pa brez spremembe v prehrani, izbiranja drugih živil. Teoretično obstajajo izdelki, ki zmanjšajo absorpcijo hranil iz zaužite hrane. To pomeni, da zmanjšajo izkoristek in da del tistega, kar pojemo, telo ne bo izkoristilo. To so, na primer, izdelki s hitosanom, ki se vežejo na lipide in s tem preprečijo njihov prehod v kri. Nekaj pa je tudi raziskav z izvlečki fižola za izkoristek škroba. To so izvlečki iz lupine fižola in tudi to je bolj teorija. V praksi bi se verjetno prej zgodilo, da bi človek v želji po večjem uspehu neke hrane pojedel več, učinek pa bi bil ravno nasproten. Ali je možno z rastlinami ob nespremenjenih prehranjevalnih navadah shujšati? Verjetno ne. Drugo pa je, ali se to vsaj lahko zgodi brez muke. Tukaj pa imamo nekaj možnosti. Če se človek odloči za hujšanje, si lahko pomaga z izdelki, ki vplivajo na občutek sitosti. To so v glavnem tisti z vlakninami, ki nabrekajo, s čimer nam napolnijo želodec in podaljšajo občutek sitosti. Drugo, kar naredijo vlaknine, pa je, da upočasnijo razgradnjo hranil po obroku, hranila se dlje sproščajo v kri, kar nam prav tako daje občutek sitosti. Ta občutek ne pomeni samo, da imamo poln želodec, temveč tudi, da imamo dovolj hranil v krvi. Če bodo hranila dlje prihajala iz želodca, bomo tudi dlje siti.«
Vlaknine najdemo v številnih živilih, predvsem rastlinskega izvora. Na primer v vseh stročnicah, v zeleni solati, v rastlinah iz družine križnic (zelje, ohrovt, brokoli, cvetača in še kaj). Bi zgolj z uživanjem morda nekoliko večjih količin te zelenjave shujšali? Dr. Kreft: »Raziskave, ki sem jih omenil, so delali predvsem s tako imenovanimi arabinoglikani, snovmi, ki so jih raziskovalci izolirali iz nekega tropskega drevesa. Vendar mislim, da bi imele katerekoli vlaknine podoben učinek. Morda še posebej vlaknine, ki nabrekajo, v vodi se sicer ne topijo, jo pa vežejo, da se poveča njihova prostornina. Nekaj podobnega so, na primer, luščine indijskega trpotca, lanena ali semena čia, cela žitna zrna.«
Včasih razlaga ni pomembna. Nekaj časa so bile prava uspešnica kapsule jabolčnega kisa. Menda so ljudje lepo shujšali z njimi. Dr. Kreft: »Ne vidim neke logične razlage, kako bi lahko jabolčni kis v kapsulah, se pravi v bistveno manjši količini, kot jo zaužijemo, če jemo solato, vplival na hujšanje. Hujšanje s kapsulami se mi ne zdi verjetno, vendar zato, ker pač ni fiziološke razlage. Morda pa ne smemo vztrajati pri fizioloških razlagah. Če je bila narejena raziskava, ki dokazuje, da je neka stvar učinkovita, mi pa nimamo omenjene razlage, še ne pomeni, da ni učinkov. Včasih ni pomembno, ali vemo ali ne, kako nekaj učinkuje, če učinkuje. Mehanizmi učinkovanja za marsikoga niso bistveni. Oziroma ni najpomembneje, da jih poznamo. Toda pri kisu ni niti enega niti drugega, ne razlage ne dokazanih učinkov.«
