O tem, kako sta prepoznali demenco in kako je živeti z bolno osebo, sta za Jano spregovorili Ljubljančanka Zdenka Ferengja, diplomirana ekonomistka v pokoju, in Lidija Malešič, upokojenka, a še pred kratkim lastnica trgovine s tekstilom iz Črnomlja. Prva ima moža, druga pa taščo z alzheimerjevo demenco.
Zdenka in njen mož
Zdenka Ferengja je moža Norbeta ali Fegija, kot mu rečejo, univ. dipl. ing. gradbeništva, nekoč zaposlenega v NLB kot bančnega svetnika, ki je ocenjeval investicije v gradbeništvu, spoznala pred šestindvajsetimi leti. Bil je nenavaden moški, šarmanten, prijazen, uglajen in topel. Kot športnik je skrival svoja leta, videti je bil najmanj petnajst let mlajši. Sprva ni niti vedela, koliko let ima.
»Fegi je 26 let starejši od mene, vendar se nama leta niso zdela pomembna. Združila naju je globoka ljubezen in dolga leta sva preživela v harmoniji, ljubezni in medsebojnem spoštovanju.« Letos bosta praznovala triindvajsetletnico poroke in prav toliko let ima njuna hčerka Ajda, študentka prava. Namesto da bi skupaj uživala jesen življenja, bijeta bitko z alzheimerjevo demenco. »Neuspešno, saj za to bolezen ni zdravila, bolnik pa iz meseca v mesec bolj peša,« nadaljuje in nam zaupa, da je Fegijeva tretja žena. S prvo ni imel otrok, iz drugega zakona ima tri, 45-letnega Jureta, ki ga je kot sina svoje druge žene posvojil, skupaj pa sta imela še Roka, ki ima 40, in Katarino, ki ima 39 let. »Jaz imam iz prvega zakona hčerko Anjo, ki ima 38 let. Smo kar zapletena družina,« reče v smehu, a poudari, da dobro shajajo drug z drugim.
Ko se je mož leta 1997 upokojil, je za različne banke še do leta 2005 pripravljal poročila o upravičenosti naložb in pa hipotekarna zavarovanja. Pred osmimi leti je nenadoma opazila, da neprestano nekaj išče. »Sprva predvsem ključe, potem tudi oblačila. Neprestano je tudi pospravljal kletne prostore, a ni vedel, zakaj.«
Venomer so kaj iskali, saj Fegi običajno ni vedel, kam je kaj spravil. Pozneje je postal še žaljiv, čudaški in malodušen. »Najbolj me je motilo, da se je v družbi ves čas dvomljivo šalil. Tudi na moj račun.«
Zdaj ve, da je zato, ker ni več zmogel slediti pogovoru, poskušal preusmeriti pogovor drugam. Na šale, ki jih je še znal pripovedovati. Hkrati je opazila, da za določene družinske zadeve sploh ni skrbel več. »Kar naenkrat sem bila za vse sama. Tudi računov ni več plačeval, kar je ves čas počel.«
Pozneje je postal še prepirljiv. Vzkipel je za vsako figo in dokazoval, da se on nikoli ne moti. Vsi drugi pa kar naprej. »Zazdelo se mi je, da to sploh ni več moj mož, partner, da zdaj živim s tujcem, ki je videti tak kot prej, a je v resnici čisto drugačen.« Tedaj je prvič pomislila na bolezen in pozneje na demenco. Šla je na Spominčico in obiskovala tečaj za svojce oseb z demenco Ne pozabi me.
Potem so možu zamenjali najprej prvi in nato še drugi kolk, kmalu zatem pa je šel še na operacijo žolčnika. »Prepričana sem, da dolgotrajna narkoza poslabša demenco.« Šele lani so potrdili, da ima res alzheimerjevo bolezen, prej so zdravniki govorili o kognitivnih motnjah, to je o postopnem slabšanju spomina, govora, branja, pisanja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja in podobno.
Mož ji v dobrih trenutkih večkrat pove, da mu je zelo hudo zaradi nje, ker je tako hudo bolan. »Ni lahko gledati ljubljeno osebo, ki umsko ugaša. Zato tudi sama jemljem antidepresive. Od kar jih jem, sem si opomogla. In ker sem mirna, je mirnejši tudi mož.«
Od časa do časa gre kam sama. Občasno ga pelje v dnevno varstvo v dom za starejše. Če je odsotna nekaj dni, za očeta skrbi hči Ajda. »Vsaka dementna oseba potrebuje 24-urno ljubečo skrb in nego. Zato morajo biti tisti, ki živijo z njim, v zelo dobri psihofizični formi.« Ker je, od kar skrbi za bolnega moža, enkrat že pregorela, ve, da si mora občasno pošteno napolniti baterije. »Ne čutim se več krive, kadar ga zapustim za nekaj dni,« reče in prizna, da jo je sprva imela.
