Ste že ob prvem stavku zamahnili z roko, češ, politika me utruja? Nikar, posledice privatizacije bo čutil slehernik, zato bi nas morala zanimati. Da bi škodljivost procesa bolje razumeli, smo se obrnili na Marka Kržana, sociologa in strokovnega sodelavca poslanske skupine Združena levica.
Da to ni le strašenje, dokazuje že prvi primer menda uspešne privatizacije – domžalski Helios, ki ga je kupila avstrijska skupina Ring in že odpustila 155 delavcev ter začela zniževati plače. Da niti ne govorimo o tem, da naj bi kredit za nakup prevalila na slovenski del podjetja. Če je to primer uspešne privatizacije, nas res lahko skrbi zaradi prodaje drugih podjetij, ki so na spisku. In to naj bi bil šele začetek!
Je to naš konec? A kaj ko nam gre menda tako za nohte in smo zadolženi čez vse razumne mere, da je prodaja državnih podjetij nujna, nas prepričujejo resni obrazi v dnevnoinformativnih oddajah. »Privatizacija kot odplačilo dolga je neučinkovita, saj traja predolgo (vlada je sprejela sklep o prodaji že lani maja) in prinese premalo denarja. Denar, ki se bo nabral od prodaje teh petnajstih podjetij, bo morda zadostoval le za poplačilo letnih obresti! Slovenija namreč plačuje od 900 milijonov do ene milijarde obresti na leto,« je povedal Kržan.
Če nam za razumevanje varčevalnih ukrepov neprestano vsiljujejo gospodinjsko logiko, je torej po tej isti logiki privatizacija kot pljunek v morje. Zakaj potem vse te silne žrtve, odpuščanje delavcev, iskanje družbenoodgovornih novih lastnikov, ki so očitno zgolj mit, za milo rečeno beden izplen?
Ker nam tako diktirajo iz Bruslja? Lahko torej sploh rečemo ne privatizaciji? »Tudi seznam prvih petnajstih podjetij za privatizacijo ni nastal naključno, temveč po priporočilih iz tujine. In da, lahko rečemo ne. Sem realist in moje osebno mnenje je, da je treba ozaveščati javnost, da bi bolje razumela, kaj se dogaja, in se bolj angažirala - bodisi na volitvah, referendumih, kot člani sindikatov, na ulici. Hipotetično je privatizacijo mogoče ustaviti, drugo vprašanje pa je, ali je ta parlament to voljan in sposoben narediti. Predsednik vlade je pod pritiskom celega kupa lobijev, interesov, centrov moči, ki mu v primeru vpletanja v proces privatizacije verjetno grozijo z nižjo kupnino, s komplikacijami pri naslednjem zadolževanju. In v takih razmerah nekdo, ki ni trdno prepričan o pravilnosti odločitve oziroma zanj ta ni dovolj velika vrednota, take odločitve ne bo (z)mogel sprejeti,« ni bil preveč optimističen Kržan.
Potem je torej konec? »Ne, še veliko podjetij je mogoče prodati in po njih so zelo veliki apetiti. Predvsem dve sta zelo pomembni – Petrol s strateško funkcijo zaradi skladišč goriva in Zavarovalnica Triglav, ki je na področju zavarovalništva velik igralec pri nas in celo širše ter je dobičkonosno podjetje. V takem ni problema odpustiti sto ljudi in še podražiti premije na trgu, kjer prevladuješ. Posledice so lahko hude predvsem pri starejših in ljudeh, ki se niso sposobni hitro odzivati na take spremembe in takoj zamenjati zavarovalnice. Lahko jih kar precej časa prinašate okoli.«
Ideja privatizacije se torej ne konča s prodajo petnajstih podjetij, temveč se bo nadaljevala – nova koalicijska pogodba sicer omenja nadzorovano privatizacijo, ampak doslej razne vstavljene klavzule o ohranitvi delovnih mest lahko imenujemo zgolj leporečje.
