Ljudje, vajeni vsega hudega in trdega življenja, vsakokrat znova strnejo moči in si pomagajo. Tako je bilo tudi med pravkar minulimi prazniki, ki so jih izkoristili za sanacijo svojih domov. Doklej še?
Ni časa za obup, domove je treba sanirati. Ljudje, sicer vajeni vsega hudega, so žalostni in prizadeti, a se zavedajo, da je treba domove čim prej obnoviti. Ivan Lesjak s Koritnice je povedal, da je majhen slap, ki se zliva v bazen, na njihovem dvorišču naredil pravo razdejanje. »Takoj smo ukrepali. Zaščititi smo morali hišo in preprečiti, da v kletne prostore ne bi nanašalo materiala. Postavili smo vreče, tako da sta klet zalila le voda in mulj, ki se mu ni bilo moč izogniti. Sredi noči sem na pomoč poklical soseda, ki ima kopača, in je začel odstranjevati nanesen material. Bilo ga je toliko, da smo z njim zasuli graben pred hišo. Dela je bilo ogromno in nihče ni razmišljal, koliko bo kaj stalo, reševali smo, kar se je rešiti dalo. Župan nam je obljubil, da bo občina pokrila strojne ure kopača; ura stane od 30 do 50 evrov, odvisno, kako velik je stroj.«
Njivo sem skrajšala. Marijo Ortar s Koritnice smo našli na njivi nad vasjo. Pobirala je ostanke lesa, kamenje in skušala z okopavanjem zrahljati zemljo. »Ob vsakem večjem deževju prinese material s hriba, a toliko kot tokrat ga ni bilo še nikoli. Del njive, kjer rastejo krompir, fižol in zelje, nam je večkrat zasulo, zato sem jo skrajšala, a tokrat je bilo prehudo.« Okoli njive so speljani trakovi, zaščita pred jeleni, ki v njihovih krajih povzročajo veliko škode. Pokrajina se nezadržno zarašča, grmovje sili v vasi, zato pa se tudi divjad namesto na travnikih vse bolj pase na njivah. »Ko sem prišla na njivo, nisem vedela, kje bi se lotila, a počasi bo šlo. Žalostna sem, ko pogledam tja, kjer je stala skladovnica drv, vsaj polovico jih je deroča voda odnesla s seboj. Mi smo vajeni naravnih nesreč, podorov, naraslih hudournikov, a je vedno huje, vedno več škode. Ne vem, kam to pelje, se bo sploh kdaj umirilo. Človek je žalosten, a se je treba sprijazniti s tem, da so ujme postale del našega vsakdanjika.«
»Niti jokati ne morem več,« je povedala Lidija, žena prvega moža Slovenske Karitas Imreja Jerebica. »Domačinka sem, s Koritnice. Sestra je podedovala hišo v vasi, jaz pa zemljišče in na njem sva z možem zgradila hišo. Tu smo preživljali počitnice. Namesto na morje smo se vsak dan vozili v manj kot uro vožnje oddaljeni Bohinj. Z možem se bližava zasluženemu pokoju in nameravala sva se preseliti na Koritnico. Kako bo zdaj, ne vem. S hriba se je usula ogromna gmota materiala in poškodovala streho, hišo pa je preplavilo blato.« Lidija je povedala, da je nekaj dni pred usodnim dnem sanjala, da se je s hriba vsul plaz, in ko so jo domačini poklicali, prvi hip ni bila tako presenečena. »Ko pa sva se pripeljala na Koritnico, sem obsedela v avtu in se pošteno zjokala. Kmalu zatem je prišel kopač, da nam je utrl pot do hiše. Naslednja faza je bilo odstranjevanje blata iz objekta.«
