Nekaterih še opazimo ne. Pretresejo nas le še ekstremi: klečanje na tleh, majhni otroci, uboge starke, ljudje na invalidskem vozičku in tisti, ki nas v hitenju uspejo ustaviti in povedati svojo zgodbo. Tudi brez besed. Tega, da gre za trgovino z ljudmi, da so le orodje v rokah šefov, ki jim odvzamejo dokumente in jih prisilijo k beračenju ter jim jemljejo zaslužek, ne izreče nihče. Ne v mikrofon in za javnost. Širi se le od ust do ust. Vsi se zavedajo, da beračenje ni kaznivo, trgovina z ljudmi, ki jo je težko dokazati, pač je. Zato o njej pričajo le skrivoma zašepetane besede, obljuba o molku in žalostne oči.
Sočutje je posel. Skoraj sva že obupala, ko so se počasi le začeli kazati na sončku; ta v invalidskem vozičku, oni je nemo sedel in se smehljal, drugi strmel v prazno, toda nobeden med njimi ni v mikrofon v polomljeni mešanici jezikov povedal, da je v beračenje prisiljen, da ima šefa, ki mu pobere zaslužek, da gre skratka za trgovino z ljudmi. Skupni imenovalec vseh, s katerimi sem kadarkoli govorila, so bile žalostne zgodbe o invalidnosti, varčevanju denarja za protezo, o prijaznosti in radodarnosti domačinov, o katerih govorijo tudi mamice z otroki, in pa tudi besede o »šefih«, ki nekatere ljudi prisiljujejo v beračenje, a oni niso med njimi. Slišali pa so za te ljudi, ki naj bi jih bilo v naši prestolnici precej, a oni niso med njimi. Vedo, da takšnim beračem »šefi« vzamejo dokumente, da jim ne morejo pobegniti, in jih na ulice zaradi kontrol policistov spustijo s fotokopiranimi, jih pretepajo, ustrahujejo in jim jemljejo zaslužek. Ali ne zveni podobno kot pred nekaj leti razvpite zgodbe o prostitutkah, uvoženih v Slovenijo? Očitno je, da se z beračenjem splača služiti, sicer trgovcev z ljudmi, ki so težko ulovljivi, saj menjujejo lokacije, ne bi bilo. In ne bi bilo niti takšnih zgodb, ki so jih povedali trije sogovorniki. Da, sočutje gre dobro v promet. Moja dva sogovornika iz Bolgarije, ki se poznata, trdita, da sta v Ljubljani sama in brez šefov. Prvi, da bi si kupil protezo, drugi, ki ima doma majhnega otroka in ženo, da bi lahko živeli: na dan dobita okoli trideset evrov, pravita, polovico porabita za življenje, polovico shranita. Ne en ne drugi ne vesta, kdo trguje z ljudmi, sliši pa se, da je tovrstna trgovina redko kaznovana. Kar je razumljivo, trgovanje z ljudmi je težko dokazati, čeprav so nekaj tujcev že izgnali. Dokler bo sočutje prinašalo dober zaslužek, se bodo berači množili.
