»Kličejo me tudi kulturni težak, ker ves čas težim, pišem, opozarjam.« Ksenija Jus, kantavtorica, ki z angažiranimi pesmimi neutrudno opozarja na krivice, na potrebo in nujo rasti človeške zavesti, je kot umetnica – šteto v letih delovanja – dosegla mednarodno polnoletnost. Uporniška je, vztrajna, neukrotljiva, njenih kril ni mogoče spodrezati, glasnih protestov proti neoliberalistični norosti pohlepa pa ne utišati: ravnokar s somišljeniki pripravlja Festival angažirane umetnosti, brezplačen, kajpak. Zvesta sebi živi težko, brez pomoči prijateljev ne bi preživela, a ostaja optimist. »Morda pa bo Slovenija zelo kmalu postala prva država v zgodovini človeštva, ki bo v ustavo vpisala, da je pohlep huda duševna bolezen, ki jo je treba sanirati v za to ustreznih institucijah. Verjamem, da bi v tem primeru Slovenija postala velika 'mala' dežela svobodnih ljudi!«
Pol stoletja je minilo, odkar se je v teh krajih zasejala prva kantavtorska beseda z generacijo Tomaža Pengova, Janija Kovačiča, Marka Breclja, in natančno petdeset let je, ljudje božji, moralo miniti, da smo dobili svoj poklic! Upam, da je to samo prvi korak do tega, da se spremeni tudi stanje duha v kantavtorstvu in postane sporočilo kvalitetnih pesmi. Tudi zaradi Tomaža Pengova in razumevanja nekdanjega kulturnega ministra Grilca smo dobili kantavtorji svoj poklic. Upam, da bo Pengov dobil svoje mesto v šolskih učbenikih – tako kot mnogi ljudje, ki so ustvarjali izjemne stvari v našem jeziku, jeziku naših prednikov, ki je slovenska osebna šifra. Ne govori veliko ljudi v slovenskem jeziku na tem planetu – tisti, ki to počnemo, si zaslužimo svoje mesto poleg vseh nepotrebnih potrošniških stvari.
Kultura je grdi in lepi raček obenem: zaželena in čaščena ob državnih proslavah, prezrta, ko jo je treba zalivati. So kulturne žepnine droben korak k spremembam na bolje?
Sprva sem ob žepninah pomislila, da bomo obravnavani kot otroci, potem pa sem ugotovila, da je to morda samo eden od majhnih korakov, ki mora urediti neurejeno eksistenčno stanje na področju samozaposlenih v kulturi. Mi namreč ne obstajamo, umetnost ni enaka podjetništvu, skozi stoletja in tisočletja so ji vedno pomagali meceni, zdaj jih ni. Športniki imajo to idealno urejeno: v času svojega aktivnega življenja so zaposleni, dobivajo plačo, ki si jo zaslužijo, da ne bo pomote, se pa odkrito sprašujem: šport v Sloveniji da, umetnost pa ne? Torej smo mi drugorazredni ljudje, ki si ne zaslužijo niti tega, da bi jim država priznala, da si zaslužimo eksistenčno plačilo?! Želim opozoriti, da tako, kot so sedaj nastavljeni zakoni, nimamo pravice do socialne pomoči niti do zavoda za zaposlovanje – to je blaznost! Ki jo lahko premagamo, če nas bo ministrica le začela poslušati, sicer naj pride pogledat naša realna življenja: gospa Julijana, pridite k meni domov, poglejte, kako živimo! Ravno zdaj sem prebrala, da ministrica večkrat poudarja Churchillov citat iz 2. svetovne vojne o tem, kako je kultura pomembna in da se ne sme rezati – res?! Kaj pa so naša realna življenja, naše neplače, vse naše nepravice, ki jih je treba odpraviti?!
Ali morda umetniki ne plačujejo davkov in podobnega, jim država tako pomaga? Kot berem, lahko po novem celo enkrat letno zbolijo – država krije, resda skromno, bolniško nadomestilo le enkrat na leto.
Vse plačujemo. In ja, zdaj lahko zbolimo in odležimo bolezen, toda teh trideset dni moramo biti tako rekoč v komi, da si zaslužimo nadomestilo. Realnost umetnikov je – ojoj! Živim zgolj in samo s podporo prijateljev in prijateljic, ki razumejo, da je treba kdaj kaj dati v usta, da je treba imeti streho nad glavo. Z zaslužki, ki jih kot kantavtorica prejemam, ne morem poskrbeti niti za svoje osnovne potrebe. In imam srečo, da imam ljudi, ki me podpirajo. Marsikdo nima te sreče, pa ustvarja izjemna dela. O teh ljudeh, ki živijo brez sredstev in zaupanja v boljši jutri, bi se morali pogovarjati.
Znani estradniki pravijo drugače, da so tudi umetniki na trgu dela in da lahko, če delajo dobro, preživijo. Da je trg merilo.
To je čista izmišljotina potrošniškega sveta, neoliberalizma! Kdor misli, da je umetnost na razpolago kot tržni eksponat, se zelo moti! Zgodovina sveta nas uči, da se ustvarjalnost ljudi mora podpirati, drugače nič ne ostane za zgodovino. Odkar so naši predniki prešli z nomadskega načina življenja na kmetijski, odkar se je denar kot ovrednotenje dela zasidral med ljudmi in nadomestil blagovno menjavo, je postal skozi tisočletja pomembnejši od nas! To je osnovna neharmonična dimenzija, ki se je pojavila, zaradi nje ljudje ne živimo v miru sami s seboj in drug z drugim. Ne moremo, ker so denar, zaslužek, čim več denarja, pohlep postali pomembnejši od nas in krojijo vse: umetnost ni del tržišča, je tisto, kar ostane za nami. Naše delo je edino, kar pustimo na tem planetu.
