»Prezgodnja in pretirana uporaba tabličnega računalnika, spoznavanje pretežno le virtualnega prostora in premalo izkušenj o sebi in prostoru v realnem svetu ovirajo normalen razvoj zaznavanja prostora.« Številne študije na področju nevroznanosti namreč potrjujejo opozorila šolnikov, francoski kognitivni nevroznanstvenik Stanislas Dehaene je povsem jasen: »Pisanje na roko prispeva k učinkovitejšemu branju!« In ne le to, pisanje na roko spodbuja procese v možganih, ki so osnova za naše mišljenje, učenje in spomin.
Ko otrok piše na roko, dobiva gibalne in zaznavne izkušnje: vidi, kako teče svinčnik po papirju, kako se ga dotika, sledi krivuljam – to je zelo pomembno ne le za pisanje, ampak tudi za branje. Z raziskavami so namreč ugotovili, da se pri branju vzbudi motorični sistem v možganih, ki sodeluje pri pisanju na roko. Torej branje ni samo zaznavna dejavnost, je tudi gibalna, telesna – pri vseh jezikih! Če tipkamo, vedno udarimo isto črko, izpisano na isti način, takrat se motorični sistem v možganih ne aktivira na enak način kot pri pisanju!
So s tipkanjem na tipkovnico okrnjeni tudi ustvarjalnost, domišljija, občutenje?
Ja. Pedagoška psihologinja Berlingerjeva je z raziskavo ugotovila, da otroci, ki pišejo na roko, sestavljajo bolj popolne stavke, hitreje so tvorili besede in imeli več idej pri pisanju eseja kot otroci, ki so uporabljali samo tipkovnico. Očitno poteka miselni proces drugače pri pisanju na roko kot pri tipkanju. Ugotovili so tudi, da pisanje na roko spodbuja bralno spretnost, tipkanje pa ne. Raziskave so delali tudi s starejšimi, naučiti so se morali neznane abecede: prva skupina se je učila tako, da je tipkala, druga tako, da je pisala. Po treh in po šestih tednih učenja so tisti, ki so se učili s pisanjem na roko, znali neprimerno več. Tudi pri snemanju možganske aktivnosti so ugotovili, da se pri pisanju na roko aktivira predel možganov, ki je pomemben tudi za branje.
Vemo, da otrok raste v zdravo osebnost, če se dovolj giblje, igra, če izkuša, je vesel in poln življenja. Računalnik tega ne spodbuja?
Ne na tak način. Računalnik nudi veliko novih možnosti pri učenju in gotovo je pomembno, da se otrok računalniško opismeni ter izkorišča prednosti računalniške tehnologije – to pa ne sme iti na račun pisanja z roko ali drugih gibalnih aktivnosti.
Nekaj si torej mnogo bolj zapomnimo, kadar to doživimo. Tablični računalnik nam tega ne ponuja.
Tako je. Temu pravimo tudi multisenzorno učenje. Skozi več naših sprejemnikov dobivamo več informacij po različnih poteh, zato si bolj zapomnimo. Bolj se zasidra v spomin. Osnovna šola je namenjena opismenjevanju, kajti to je osnovna spretnost, ki jo potrebujemo v življenju, od tega je odvisna naša šolska, poklicna uspešnost. To klasično opismenjevanje želijo nekateri dati na stran, a to ni dobro. Tablični računalniki postajajo za otroke zelo dostopni in dobesedno izrinjajo pisanje iz šolskih klopi. Raziskave kažejo, da to ni v redu: pisanje na roko in druge gibalne dejavnosti niso pomembni samo za branje in osvajanje pojmov, ampak razvijajo naše druge kognitivne funkcije, kar dokazujejo številne študije. Pri študentih so ugotovili, da so bili tisti, ki so pisali na predavanjih na roko, pri višjenivojskem znanju, torej pri razumevanju in uporabi, bistveno boljši, enako pri povzemanju, parafraziranju, kot tisti, ki so tipkali. Faktografsko znanje je bilo pa enako.
Znanost potrjuje pravzaprav zdravo pamet …
Ja, zato nekateri pravijo, da so gibalne, situacijske dejavnosti pomembne za miselne procese – utelešena kognicija, o tem se zdaj veliko govori. Naj pojasnim: če berem revijo, zatipam liste, jih voham, omejena sem s stranjo, če berem na spletu, umanjka cel kup občutenj in to siromaši naše miselne procese ter zapomnjenje. Podobno velja tudi za pisanje – če se le da, delam na papirju, čeprav imam tudi tablico. Pa kombiniram.
Prevelika uporaba računalnikov vodi v zasvojenost, ob tem se spreminjajo možgani. Spremembe na možganih ob zasvojenosti z računalnikom so celo enake tistim ob zasvojenosti s heroinom.
Gre za zasvojenost, da, ki spreminja možgane: ljudje zaživijo v virtualnem svetu, ki postane njihov resnični svet; meja med enim in drugim svetom izginja. Možgani se res lahko spreminjajo. Veste, težko si zamišljamo svet, v katerem ne bi bilo več pisanja na roko in drugih gibalnih aktivnosti. Američani so na vrhu o pisanju na roko v 21. stoletju zbrali strokovnjake, nevroznanstvenike, pa tiste, ki izobražujejo, in v zaključni dokument zapisali, da je nujno treba sprejeti standarde glede opismenjevanja, saj se osnovne bralno-zapisovalne spretnosti razvijajo do desetega leta. Pred tem so namreč vedno bolj opuščali pisanje na roko, ki je bilo obvezno le v predšolskem obdobju in prvem razredu. Videli so, da izključna uporaba tablice nima dobrih učinkov, otrokom se ni razvijala tudi drobna motorika, in so se dobesedno spraševali, kdo bo opravljal številne poklice, ki zahtevajo drobno motoriko – npr. kirurškega! Pedagogika montessori je v temeljih načrtovana tako, kot da bi upoštevala sodobne nevroznanstvene raziskave: s poudarjanjem ne samo vida, temveč tudi tipnih zaznav in gibanja v učenju.
Smo brez opismenjevanja, brez gibanja, brez življenja v naravi na poti, da postanemo roboti?
Ne vemo, kakšen bo postal svet, z virtualnostjo se bodo izrinjali naša gibalna aktivnost, naši socialni stiki. Vemo pa, kaj bomo izgubili: dokazano je, da je naša miselna aktivnost zasnovana na telesnem, čutnem; telesne aktivnosti spodbujajo razvoj možganov. Včasih je to zvenelo neznanstveno, morali bi sedeti, se učiti, trpeti, toda kaže se, da se je z gibanjem, igro, s plesom, z aktivnostjo mogoče izjemno veliko naučiti. Čim več aktivnosti in čim manj računalnika torej, tu lahko sledimo Američanom: načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa naj bi temeljilo na znanstvenih, zelo oprijemljivih ugotovitvah. Zdaj je dokazano, da pisanje na roko vpliva na kognitivne procese, ki so vpleteni v učenje, reševanje problemov, pomnjenje.
