Žal ne zna, ker je pač pujs, zna pa veliko drugega in na srečo se je izmaknil usodi, kakršna po navadi čaka njegovo sorodstvo. Da ljubki prašiček ni postal odojek, ampak Odi, razvajen hišni ljubljenček, je zasluga Ksenije in Luka, ki počasi in potrpežljivo gradita prvo slovensko zavetišče za rejne živali v Sloveniji. Za zagon tako imenovane miroljubne kmetije Zavod Koki, katerega ustanovitelja sta, zbirata denar za nakup večjega posestva, na katerem bi lahko poskrbeli in sčasoma tudi našli dom za še več rešenih rejnih živali kot zdaj.
Zaprte so za betonskimi zidovi, gostimi rešetkami, stisnjene na majhnem prostoru, pod umetno svetlobo, kjer jih nihče ne sliši in ni nikomur zares mar za to, kako kruto se z njimi ravna in se jih potem brezčutno pokonča. Sodobna industrijska reja res nima prav nikakršne zveze s podobami idiličnega življenja srečnih živali na s soncem obsijanih kmetijah.
Nesmiselno trpinčenje. Ksenija in Luka seveda nista nora idealista, ki bi rada rešila vse trpinčene rejne živali tega sveta, s svojim zavetiščem želita pravzaprav čim manj moralizirati ali obsojati in hkrati čim učinkoviteje širiti zavest o sožitju in sobivanju ljudi z živalmi na spoštljiv, prijazen način. »Zavod Koki je neprofitna organizacija, katere osnovni namen je pomagati odsluženim, poškodovanim, neželenim rejnim živalim. Da bi ljudem vrnili tisto, česar ne bi smeli nikoli izgubiti – vero, sočutje in ljubezen, in da bi živalim ne jemali tistega, kar jim pripada – življenja,« je zapisano v razlagi, zakaj želita s podporo enako mislečih in čutečih odpreti prvo zavetišče za rejne živali pri nas, ki jo spremlja prošnja za pomoč pri zbiranju denarja. Ksenija in Luka verjameta, da se bosta tudi pri nas, čeprav imajo Slovenci na svojih krožnikih večinoma zelo radi meso, zavest o nesmiselnem trpinčenju teh živali ter s tem spoštovanje vseh oblik življenja čedalje bolj širila.
Pravi ambasadorji. Zdajšnji najeti prostor na Gorenjskem je premajhen, da bi lahko sprejela še več živali, že tako je okrog hiše kar precejšnja gneča, potreben bi bil prostor za karanteno, prav tako več prostora za ljudi, ki si želijo pomagati Zavodu Koki in živalim v njem ter se z njimi tudi družiti. Čeprav jih že zdaj pride kar precej, veliko je otrok, tudi takšnih s kmetov, pa šele pri njih zares kaj izvedo ali se sploh dotaknejo živali, ob katerih odraščajo, nam je povedala Ksenija.
Medtem ko Luka ob delu z zavetiščem še hodi v službo, se Ksenija, sicer novinarska kolegica, zdaj posveča predvsem temu. Imata tudi dva otroka, osnovnošolca, ki imata zelo rada živali, sta pa tu in tam zaradi življenjskega sloga svoje družine deležna tudi kakšne zbadljivke ali šale vrstnikov. Seveda le, dokler ne stopijo v akcijo Odi in njegova pisana druščina, ki šteje okrog 30 živali, in se prikupijo tako otrokom kot odraslim. To so ambasadorji, ki najbolj prepričljivo širijo zavest o tem, zakaj je potrebno zavetišče za rejne živali, in predvsem o tem, kako te niso prav nič manj ljubke, čuteče, prijazne ali pametne od tistih, ki jih imamo za hišne ljubljenčke.
Pujs, ki obožuje palačinke. Odi je seveda glavni. Pujsi spadajo med pet najinteligentnejših bitij na planetu, pa tudi sicer so, s kar okrog 80 odstotki DNA, precej podobni človeku. Odi je mlad pujs, star šele šest mesecev, tehta pa kar krepkih sto kilogramov. Še kakšnih dvesto jih bo dobil za povrh, ampak bo kljub temu vedno ostal pravi hišni ljubljenček. Živi namreč v hiši, ven se gre sprehodit, a se rad hitro vrne. Družinskim članom sledi kot kuža, se podobno prilizuje, grizlja roko in čevlje, zna prinesti palico in razume ukaze, kot sta prostor in sedi. Le da to s svojo obilno zadnjico zdaj naredi že nekoliko težje. Kot vsi pujsi je izjemno čist in se, podobno kot mačke, vedno hodi iztrebljat na isti prostor. Obožuje palačinke, banane, mandarine, skorajda prede od zadovoljstva, ko ga crkljate, dobro se razume z vsemi, tudi s štirimi domačimi mačkami.
Odi je izjemno brihten poba in kadar na primer čuti, da ima kdo med obiskom pri njih pomisleke o življenju s pujsom v hiši, zna tudi zagodrnjati. Sicer pa je nepopisno prijazen in prikupen, prav nič manj od svetovno najbolj znane pujse Esther, ki podobno osvaja srca ljudi in spreminja njihove jedilnike (www.estherthewonderpig.com).
Romantična purana. Poleg neprekosljivega Odija v hiši je na dvorišču še nekaj pravih živalskih zvezdnikov, ki jih niso, tako kot druge, dali v posvojitev, ampak vsi odlično opravljajo nalogo ambasadorjev, torej dajejo glas »živalim s krožnikov«. Puranji par Aleksandra in Isabello so dobili, ko nista bila stara še niti en mesec. Iz dveh nebogljenih bitjec sta zrasli izjemno lepi živali, ki živita, tako pač to počno purani, romantično zgodbo o zvestobi. Ko je na primer racak Gagi poškodoval Isabello in je morala biti zato v posebni ogradi, je Aleksander ves čas bdel ob ograji, z njo komuniciral in jo branil.
Tam so race Ella , Brezpolžek, Gagi in Tačka, vsaka od njih z drugačnim značajem, vse pa lahko uživajo v tistem, kar imajo najraje, a jim je pri industrijski reji odvzeto – to je voda. Kunci Belka, Lump, Piki, Rizi, Rjavka in Tonči pripovedujejo zgodbo prikupnih in ljubečih živali, ki so tudi pri nas med čedalje bolj priljubljenimi hišnimi ljubljenci, v Angliji so na primer na tretjem mestu, a hkrati tudi ena najbolj izkoriščanih živali. Pa ne le za hrano, uporabljajo jih v laboratorijskih poskusih, v kozmetični industriji, za krzno, redijo pa jih v kletkah, podobnih tistim za kokoši nesnice.
Kurja župca jim je prihranjena. In potem so tu še kokoši. Z reševanjem kokoši, ki se jih je hotel neki rejec zaradi selitve znebiti, se je Zavod Koki pravzaprav začel. Do kokoši ljudje večinoma nimamo posebej prijaznega odnosa, pa ne samo da so pogosto na naših krožnikih, imamo jih za neumne, manj vredne … Toda kokoši imajo poleg različnih značajev tudi veliko pameti, med drugim razumejo razmerje med vzrokom in posledico, znajo predvidevati, imajo sposobnost načrtovanja. In so tudi odlične mame, piščance kličejo že, ko so ti še v jajcih, in piščanci se jim dokazano oglašajo nazaj. Nič od tega seveda ni bilo omogočeno tistim stotim kokošim iz baterijske reje, ki so jih rešili maja letos, skoraj brez perja, krempljev, težke komaj kilogram ... Zdaj so varne, nikoli ne bodo pristale v »kurji župci«, le pred skobcem se morajo včasih skriti.
V načrtovanem večjem zavetišču bo za živali, tudi za ovce, koze, krave in druge rejne živali, več prostora, prav tako možnosti za njihovo popolno rehabilitacijo. Luka in Ksenija, ki vsak dan skrbita za živali in hkrati načrtujeta, kako zbrati dovolj denarja za tiste potrebne hektare, to počneta z neverjetnim optimizmom in dobro voljo. »Ni in ne bo enostavno, s pravimi ljudmi je pa izvedljivo,« smo slišali, ko smo zapuščali pisano živalsko druščino.
Rožnati pujs Odi ni rekel nobene več. Po njegovem izrazu sodeč je spet sanjal o palačinkah.
