Klimatske razmere se spreminjajo, vprašanja, ki so še nedavno sodila na področje znanstvene fantastike, postajajo čedalje stvarnejša: kaj bo z vodo, kako se izogniti lakoti. O tem razpravljajo svetovni voditelji, vsak pa sam zase išče svoje odgovore. Katere nove kulture bi bile primerne za naše razmere, da v prihodnje ne bomo lačni? Bi na Ljubljanskem barju zaradi obilice dežja lani res lahko gojili riž? Bolj kot iskanje novih kultur pa dr. Darja Kocjan Ačko z biotehniške fakultete v Ljubljani priporoča, da obudimo stare tradicionalne poljščine, ki so veliko bolj prilagodljive in odporne proti vremenskemu nihanju. Jeseni bo izšla knjiga o starih poljščinah in njihovih lastnostih.
Modri mak, kdo te bo sejal? Malokdo ve, da je bil modri ali vrtni mak pred desetletji razširjena prehranska poljščina še zlasti na Štajerskem in v Prekmurju. »O maku pričajo stare jedi, še zlasti pa prekmurska gibanica in makova potica. Takrat maka niso uvažali, tako kot ga danes; sami so ga pridelali,« pravi Darja Kocjan Ačko. Delno so ga imeli za kuho, iz semen so pridobivali olje, a so ga uporabljali predvsem za svetilke. Seme vrtnega maka, ki zraste do 1,3 metra visoko in ima modro-vijolične cvetove, vsebuje od 40 do 60 odstotkov olja z nenasičenimi maščobnimi kislinami – tudi iz skupine omega 3. V zadnjem času se mak vrača na prekmurska polja. Ker pa iz nekaterih sort lahko pridobivajo tudi opij in vse prečiščene derivate, kot je morfin, je v Sloveniji zakonsko določeno gojenje maka samo za prehranske in industrijske namene in še to le na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo za kmetijstvo. Za zdaj pridelava maka v Pomurju še ne zadovoljuje vseh naših potreb. Te se povečujejo, saj ima sodobna kulinarika v posebnem makovem okusu veliko novih izzivov; krajini pa dajejo poseben pečat cvetoča modro-vijolično makova polja.
Konoplja – nekoč predivo, danes zdravilo. Že v 18. stoletju je na 2000 hektarjih rasla konoplja na Gorenjskem, Dolenjskem, v Beli krajini, na Štajerskem in v Prekmurju. Po 2. svetovni vojni smo jo gojili le še na sto hektarjih, v glavnem za predivo in vrvi (z zrni pa so krmili kokoši, da so nesle boljša jajca), nato pa so jo zaradi cenejšega bombaža in umetnih vlaken povsem opustili. Vendar so jo zaradi navade in navezanosti še dolgo sadili med koruzo, krompir, peso in repo ter na robove njiv in vrtov. Konopljino zrnje in olje so že od nekdaj uporabljali v zdravilstvu – skorajda ni bolezni, za katero je niso priporočali. V zadnjem času pa znanstveniki dokazujejo njeno protibakterijsko in protivirusno učinkovanje. Proučujejo tudi izvlečke cvetnih vršičkov ženskih rastlin indijske konoplje in njihovo učinkovitost pri zdravljenju hudih bolezni, kot so glavkom, epilepsija, multipla skleroza … »Udomačila« jo je tudi sodobna kulinarika – vse pogosteje je na naših mizah konopljin kruh, namočena in skuhana semena pa so pripravna za juhe in prikuhe … Konopljo čislajo po vsem svetu; zaradi vsebnosti THC pa je bila njena pot nazaj na naše njive precej težka.
