Prvemu predsedstvu RS – Milanu Kučanu, Matjažu Kmeclu, Ivanu Omanu, Cirilu Zlobcu in Dušanu Plutu. Zaupanja ljudi niso izdali, za skupno dobro so delali kljub različnim političnim pogledom na rešitve. Takrat smo ljudje živeli v upanju visoko dvignjene glave, nasmejani in prepričani, da kljub morebitni različnosti v nas bije srce prijaznega sožitja, napredka in človečnosti. Čas je povozil sanje, odgovornost se je razblinila v norost pohlepa, posledično je Slovenija, naravni in človeški dragulj, čedalje bolj država nesrečnih, prestrašenih in dobesedno revnih ljudi, oropanih dostojanstva. Država, prepredena s korupcijo. Kaj se je dogajalo, da smo izgubili kompas, in kakšna je vizija rešitve za državo in ljudi, odgovarjajo člani prvega predsedstva RS.

Akademik Matjaž Kmecl: Slovenci v globoki in nevarni depresiji

Zadnji »sekret« v Evropi. »Osamosvojitev je bila po svoje romantično dejanje, vsi smo si že pred njo, jaz vsaj že deset let poprej, prizadevali zanjo. Toda prišlo je do trenutka, ko je bilo treba premisliti, kako naprej. Takrat sem to drastično omenjal kot razliko med dotedanjim bolj ali manj uglednim položajem Slovenije v Jugoslaviji in tem, da utegnemo v Evropi postati zadnji 'sekret'. In res se je počasi izkazalo, da je to postal naš glavni problem. Botrovala mu je hkratnost osamosvojitve in spremembe družbenega sistema.«

Skrajni kapitalizem ni za majhne Slovence! »Socialističnemu sistemu je manjkala pobudnost v gospodarstvu, že takrat je bila Jugoslavija na debelo zadolžena. Hoteli smo oživiti zasebno iniciativo in smo se na vrat na nos zagnali v skrajno obliko kapitalizma – neoliberalizem, ki pač temelji na pranagonu požrešnosti. Kot sistem pa ima v svoje temelje vgrajen hegemonizem – tisti, ki je večji, močnejši in ima več, povozi manjšega, ki ima manj in je šibkejši: zato nikakor ni primeren za Slovence kot zelo majhno, pa čeprav še tako razvito skupnost.«

Obstoj slovenskega naroda? »Zaplodili smo moralni in gospodarski kaos; začela je trpeti naša samozavest, samopodoba. Zabredli smo v globoko depresijo, iz katere se najbrž ne bomo izvlekli še desetletja. Znašli smo se v položaju, ki je skrajno občutljiv za obstoj slovenskega naroda – ne da bi stvari prenapihoval.«

Odgovornost na kupu gnoja. »Neoliberalizem sili v skrajnost, ko ni nikakršne solidarnosti več; saj se vidi v zdravstvu, šolstvu. Ključno vprašanje je, do kod lahko s kleščenjem vzajemnosti sploh še gremo – nihče pa ne prevzema odgovornosti za to. Vsi po malem pometajo pod preprogo, mine ena vlada in se izgovarja na prejšnjo, pride druga, ki zgodbo ponovi, na koncu je kriv jugoslovanski 'socializem' – poimenske odgovornosti pa ni. Zadnje čase strpajo koga v zapor, iz katerega ga hitro reši krdelo odvetnikov, a poimenske odgovornosti seveda še zmeraj ni. Partokratska družba je taka, da se lahko vmes, med strankarskim gomazenjem, vsakdo potuhne in naredi neumnega. Na velikanskem kupu gnoja pa za povrh cvete bolj ali manj jalova birokracija. Namesto izgovora, da imamo tajkune, ki so vse požrli in skrivaj preselili na različne krokodilske otoke, se je treba vprašati, kdo jim je to dovolil.«

Prisilno vračanje tujih kreditov?!  »Kako družbeno življenje napraviti pravičnejše?  V razumnih mejah je treba ohraniti privatno iniciativo kot poganjalca gospodarstva, mora pa na drugi strani kot protiutež vztrajati družbena, človeška solidarnost. Umetnost politike je, da s svojimi vzvodi ohranja med njima smiselno ravnovesje. Tudi v prejšnjem družbenem sistemu se je seveda dalo goljufati, predvsem izkoriščati družbeno solidarnost. Zdaj so goljufije grandioznejše, posamezniki si prisvajajo skupno imetje: preko države in njenih bank si najemajo 'kredite', ki jih potem vsi vračamo – v zadnjih nekaj letih smo državljani bankam 'posodili' pet milijard 'kreditov' ('dokapitalizacij') – ne po svoji volji. Kdaj nam bodo banke ('država') ta denar vrnile? Nikoli. In se začenja nacionalna depresija, občutek nemoči, samopodcenjevanje.«

Treba se bo upreti. »Treba je začeti graditi novo samozavest, pa ne z govoričenjem in brezobveznostjo, sestaviti nov pogum.  Ne znam si predstavljati – pri današnjem stanju slovenske zavesti in samozavesti – ponovnega leta 1941, ko se je takratna generacija upala in znala upreti. Je pač desetletja treba vlagati v pogum, v zavest, da zmoremo in moremo, da se bomo uprli, in da se potem res tudi upremo. Danes še nismo zreli za to, potrošniško smo pomehkuženi in na poseben način podkupljeni. In to bo, se bojim, še trajalo in trajalo. Osamosvojitev je bila romantika, zdaj živimo v realnosti globalnega sveta in naše vasi v njej.«

Ivan Oman: Držimo se ustave!

Koristila bi rdeče-črna vlada. »V predsedstvu smo se bolj ali manj vedno dogovorili: res smo bili različnih prepričanj, toda ko je šlo za interes osamosvojitve, smo delali enotno. Tudi za čas po našem predsednikovanju in zdaj bi bilo koristno, če bi imeli rdeče-črno vlado, saj tudi v Evropi najbolje vozijo takrat, ko imajo rdeče-črno koalicijo. To je dobra izbira, toda pri nas ali ne znamo ali nočemo tako ravnati.«

Mencingerjev model je bil boljši. »Še vedno sem prepričan, da bi lahko bili nova Švica, a potem bi se morali tako tudi obnašati. Lastninjenje, na primer, ni bilo najbolj posrečeno izbrano, najbrž bi bil za nas boljši model, ki ga je zagovarjal Jože Mencinger, kot tisti, ki je bil izbran – no, o izbranem modelu sem imel že takrat pomisleke, toda zdaj verjamem, da je bil Mencigerjev model boljši.«

Trgovina z orožjem bi morala pred sodišče. »Trgovina z orožjem je posebna zgodba, ne vem, zakaj ni bila razčiščena, zakaj ni prišla zadeva pred sodišče – morala bi. Zdaj je seveda malo pozno, čeprav so ta vprašanja pustila madeže.«

Fiskalnemu pravilu se samo smejem. »Demosova vlada ni imela nobenega fiskalnega pravila, ampak je imela uravnotežen proračun, res je, da je potrebovala premostitvene kredite, a jih je takoj vračala. Odtlej se pa samo zadolžujemo: strinjam se, da se zadolžujemo za investicije, za razvoj, toda zadolževanje za pokrivanje sprotnih stroškov je nedopustno! Zato smo, kjer smo, in ne vem, ali nismo prav blizu Grčiji. Doslej nam še nobena vlada ni podala analiz, ki bi pokazale, v kakšnem stanju je država, pa naj gre za vprašanje proračuna, splošne zadolžitve, stanja bank, gospodarskih družb – nihče nam ne pove. In dokler tega ne bo, tudi ljudje ne bodo pripravljeni zategniti pasu.«

Zadolžujemo že pravnuke! »V Evropi vlada psihoza proti varčevanju, toda ljudje božji, več kot pridelamo, ne moremo pojesti. Zdaj se zadolžuje že naše pravnuke. Kar se tiče reševanja bank, je zame zadeva čudna: najprej se država zadolži, da investira v banko, nato pa od te iste banke vzameš kredit, da rešuješ proračun – narobe svet! Jugoslavija nam je pobirala iz žepov s tiskanjem denarja, zdaj imamo evre in denarja ne moremo tiskati, pa se zadolžujemo. Res gre vse na pleča državljanov, zadolžujemo se vedno bolj in ta dolg bo treba plačati – kdaj in kako, se ne vpraša nihče.«

Lastnik vedno odnese dobiček! »Sem pristaš liberalne države, ki je prijazna do ljudi, in podjetništva. Skrb za družbeno infrastrukturo je državna, podjetništvo naj pusti podjetnikom, toda problem je, da slovenskega kapitala za podjetja, ki nujno potrebujejo denar, zdaj preprosto ni. Samo tuj kapital lahko zdaj to naredi, a vprašanje je, ali je to smotrno. Telekom? Vsaka gospodarska družba mora nujno prinašati dobiček, lastnik ga pobere, toda vprašanje je, koliko ga bo vložil nazaj v podjetje; če ne bo lastnik slovenski kapital, bo tudi dobiček odšel drugam. In ne bomo imeli nič od tega.

Akademik Ciril Zlobec: Vse, kar se dogaja, resnično in sprevrženo, je logično

Šakali in velike reči v zgodovini naroda.  »Plebiscit je bil živo razpoloženje v ljudeh, rezultat je bil nedvoumen in ni bil sad delovanja posameznikov ali neke stranke. Udarna ost v tistem spopadu za samostojno Slovenijo in z največjo vlogo sta bili policija, teritorialna obramba v organizaciji Republike Slovenije in na občinski ravni. Največkrat so TO vodili župani, ki so bili v veliki večini člani zveze komunistov – a bog ne daj, da bi to kdo omenil. Ni res, da bi nekdo v Ljubljani vse to vodil, ogromno je bilo spontanih reakcij  in te so bile najučinkovitejše! Težo je dala množičnost in to je tudi najbolj fasciniralo tujino. Toda vse velike stvari v zgodovini naroda so tako atraktivne, da se takoj najdejo šakali, ki zasluge pripisujejo sami sebi – če so dovolj odzivni, si začnejo celo iskreno domišljati, da je to res zasluga enega, dveh ali desetih. To je moč, ki se lahko sprevrže v grozljivo samovoljo, diktaturo.«

Merklova se ne sramuje nacionalnega interesa! »Nacionalni interes je danes postal veliko bolj sramotilna oznaka kot temeljna opredelitev naroda – poglejte, kako zelo Putin, Merklova, Obama delajo za svoj nacionalni interes! Mi pa se podrejamo svetovnim tokovom, kar je težka zmota: misel, da moramo sprejeti čim več idej in praks, ki so zunaj nacionalnega interesa, je slaba – le spomnite se  izjave nekdanjega predsednika vlade o slovensko-francoskem vlaku.«

Poskrbimo zase v krizi civilizacije! »Dogaja se velika mutacija svetovne družbe, ki se oblikuje profitno, tekmovalno: kdor je močnejši, pride bolje skozi. Gre za krizo civilizacije, ki se kaže tudi pri nas. Ko imaš v očeh – bolj kot v srcu in mislih – veliko stvar, ne smeš pozabiti na majhne stvari, ki jo sestavljajo. Ne more biti spokojne Evrope, če se ena država (Grčija, op. a.) čuti izigrana, ponižana, osramočena. Bodi tekmovalen v evropski skupnosti, kot da je to večna tvorba; hkrati pa navznoter, kar je mnogo važnejše, oblikuj svoje intimno življenje v takšnem smislu, da si lahko jutri spet sam zase; da preživiš – ne kot hlapec, ampak kot majhen, a spoštovan gospod.«

Tudi mi smo v vojni. »Samo Rusija ima toliko orožja, da lahko oboroži 50 držav, še več ga ima Amerika – le zakaj bi se čudili vojnam, ko postaja vojna industrija najbolj donosna? In mi želimo in zdaj nujno potrebujemo brezpilotno letalo – norost, kajti to je čisto navadno zločinsko letalo, ki pobija na izbranih območjih po svetu resnične ali izmišljene sovražnike! Poteka vojna, a ni več teritorialna, da bi živeli od bogastva zemlje, ni več ideološka, kot je bila zadnja, zahodni svet, v katerega ali sodimo ali se 'štulimo', pa zelo ceni egoistično bivanje človeka – te vojne so gospodarske.«

Manj od konjskega mešetarja.  »Bral sem spisek, kaj moramo prodati Nemcem: uresničuje se stara, morda podzavestna ambicija, imeti nemški dohod do toplega Sredozemskega morja skozi teritorialnost, imeti gospodarske postojanke v Sloveniji. Zakaj jih najbolj zanimata letališče, ki ga že imajo, in Telekom? Če bi nas bilo kaj v hlačah, če res zaradi ekonomskih razlogov moramo kaj prodati, bi napravili spisek podjetij, ki jih za nobeno, niti preplačano ceno ne prodajamo nikomur, ker so elementi nacionalne suverenosti in njene trdnosti. Mirne duše bi lahko premier s parlamentom ugotovil, da je prodaja teh za nas pomembnih podjetij glede na situacijo doma in v Evropi zgrešena poteza in da jo morajo preklicati. Ne vem, kaj je bilo v ozadju, da te prodaje tako služnostno sprejemajo: če je že nujno treba prodati, naj bo vsaj na ravni pravic konjskega mešetarja, ki konja, če mu zanj premalo ponudijo, odpelje domov v štalo. Kakšna je država, če nima svojega letališča, če nima svojih telekomunikacij?«

Perverzna sebičnost in tačice v skledi. »Razočaran sem nad politiko, kajti vsakokratni nosilci odgovornosti niso zmogli miroljubno revolucionarnega koraka, da bi iztisnili najboljše možno za Slovenijo. Že v času, ko sem bil v predsedstvu, sem govoril, da se zgledujmo po skandinavskih državah. Ker se tam zavedajo, da ne morejo igrati svetovne politike, so pa lahko vzor svetu zaradi notranje ureditve. Cenjene so, spoštovane, vsi se trudijo biti z njimi v dobrih odnosih, ker so našli sozvočje med politično ambicijo in socialno pravičnostjo. Pri nas je to odneslo hlastanje po moči, ki je tako razpredena, da je vprašanje, ali je sploh možno pošteno živeti, če si vključen v javno življenje, ker je tu vedno tihi gospodar. Korupcija je postala družbeni sistem – noben nosilec simbolne in realne korupcije ne more biti kaznovan; kot da ima vsak tačico v skledi. Tovrstna sebičnost je takšne perverzne narave, da ne bo nikoli razumela, da to ni prav v odnosu do človeštva – dokler ne bo v to prisiljena z neko nasilno močjo revolta lastnih množic.«

Milan Kučan: Napake preteklosti hromijo pogum sedanjosti

Nezaupanje in zaslugarstvo. »Gledano iz današnjega časa se zdi marsikaj enostavno, pa ni bilo, dileme so bile velike, eno najtežjih vprašanj, pred katerim sem bil po izvolitvi za predsednika predsedstva, enako tudi Matjaž Kmecl in Ciril Zlobec, je bilo veliko nezaupanje do nas treh. V Demosu se je to porodilo in poglabljalo, zato je potem prišlo do podpisa sporazuma vseh strank. Bil je zelo pomemben: v njem so se zavezale, da je odgovornost za plebiscit skupna in da si nobena od strank ne bo lastila uspeha. Takoj po uspehu plebiscita se je začelo zaslugarstvo, ki traja vse do današnjega časa.«

Tako neenotni bomo težko kos izzivom. »Nikoli po letu 1945 razmere v svetu niso bile tako dramatične in s tako malo občutka za skoraj prisego, da nikdar več ne bo vojne, da bomo živeli kot bratstvo enakih ljudi z enakimi pravicami. Na te izzive bi morala biti pripravljena država in narod, toda neenotni, kot smo – tudi zaradi delitev pogosto brez realne osnove, bomo tem preizkušnjam težko kos. Danes leto 1990 ni več možno. Takrat smo bili enotni.«

Sramotni madež na rojstnem listu države. »Na plebiscitu je za samostojnost glasovala tudi večina tukaj živečih 'Neslovencev' z volilno pravico. Mnogi so bili kasneje izbrisani. To je najbolj sramoten madež na rojstnem listu slovenske države: je pravna likvidacija, podobna, kot so bile fizične likvidacije po vojni. Izbris je veljal samo za ljudi z območja nekdanje Jugoslavije, za zahodnjake ni veljal. Očiten je, morda tudi nehoten, element neke maščevalnosti, nezaupanja, etičnega očiščevanja Slovenije.«

Afere najbrž nikoli ne bodo prišle do konca. »Res, več napak se je zgodilo: denacionalizacija z vračanjem v naravi, zakon o lastninjenju, nikoli razčiščena trgovina z orožjem. Marsikaj, kar se je dogajalo, bi se dalo opravičiti z mladostjo države, z negotovostjo, ki je vladala takrat tudi zaradi razmer v svetu – jugoslovanske krize, razpada Sovjetske zveze. Gledano z današnjimi očmi je bila bojazen pretirana, toda nekatere stvari bi bilo treba kljub vsemu pripeljati do konca, ker danes še vedno tako neznosno obremenjujejo življenje v državi. Vprašanje je, ali se je po toliko letih še smiselno ukvarjati s tem, ker nam jemlje preveč energije.«

Zastrupljeno ozračje. »Korupcija, klientelizem, nepotizem in podobne negativnosti so današnji nastavki tistega, kar se je dogajalo takrat: saj nista bili samo orožarska afera in Depala vas, bile so afere s hobotnico, civilno iniciativo ena in dva in podobni pojavi, ki niso bili razčiščeni, ker pri ljudeh, ki bi se s tem morali ukvarjati po uradni dolžnosti, za to ni bilo volje. Stvari se niso preiskale. In tako se še danes ne ve, s kakšnimi interesi in kdo sproža kakšno insinuacijo. Vse to govori o demokratičnem deficitu družbe in njeni etični neobčutljivosti. Zastruplja ozračje.«

Pogum reči – ne. »Verodostojnost države do državljanov, ne do tujine, bi morala biti primarna. Koliko premore verodostojnosti, pa kaže udeležba na volitvah. Politika te notranje verodostojnosti pri državljanih očitno nima.«

So vzponi in padci, zdaj smo na dnu. »Če me sprašujete, kje je Slovenija generalno zavozila, mislim, da povsem zavozila ni. Je pa z življenjem države tako kot z življenjem človeka: so vzponi in padci, zdaj smo pač na nekem dnu, ki je morda globlje zato, ker nismo izpeljali do konca tistega, kar bi morali položiti državi že v rojstni list. Takrat, ob nastanku države, smo imeli zelo veliko energij: v kriznih obdobjih se energije osredotočijo, povečajo, tako kot vzmet, ki se sproži; ko živi narod z bolečino, se rodijo velike stvari – tako, kot se rodi v školjki biser. Takrat je bila ta energija osredotočena  na osamosvojitev države, to je bil veliki cilj, nato smo imeli dva velika cilja: mednarodno priznanje države in vstop v mednarodne integracije – ZN, EU, svet Evrope itd. Kar je znova mobiliziralo velike  energije. Nismo pa naredili koraka naprej, da bi se dogovorili o bistveni stvari: kako vidimo prihodnost države in kakšna je družba, v kateri želimo živeti.«

Slovenija na nobeni točki ne reče – ne. »Politični interesi so postali centrifugalni, šli so vsak v svojo smer, ni bilo več integracijske sile niti integracijske točke, ki je prej nosila velik del te energije: civilna družba je bila posrkana v stranke, razprave o prihodnosti Slovenije so bile bolj ali manj formalizirane. Ko ni jasnega cilja in jasnih poti do njega, se dogajajo anomalije: lastninjenje, korupcija, ki je deloma povezana z ambicijo ustvariti 'elito', izguba samozavesti, ki smo jo imeli, ko smo se lahko tudi v mednarodnem življenju suvereno opredeljevali do ključnih vprašanj sodobnega sveta. Zdaj odgovarjamo klišejsko in alibično, da smo del EU in NATO, in imamo njihova stališča.  Državljanov nihče ne vpraša, kako naj se v Bruslju opredeljuje Slovenija, kakšna stališča naj ima, kadar se oblikujejo skupne rešitve. Mi mo imeli pogum, da smo Beogradu rekli ne, ko je šlo za vitalne interese Slovenije. Zdaj Slovenija na nobeni točki ne reče – ne. Pa ne zaradi kljubovanja, ampak da bi ta 'ne' pripeljal do argumentiranega dialoga o rešitvah, ki jih Slovenija preprosto ne more sprejeti zato, ker se zažirajo v njeno nacionalno tkivo.«

Treba je vedeti, kam in kdaj obrniti jadro. »Smo edina država, ki je denacionalizacijo izpeljala z večinskim vračanjem v naravi, čeprav naj bi se popravljalo krivice tako, da se ne bi povzročalo novih; po 25 letih postopek denacionalizacije še vedno ni končan in za to spet nihče ne odgovarja. Tudi ne tvorci tega zakona. En del grabežljivosti in hkrati zavisti ima korenine tudi v takšnem načinu vračanja –  če je grof ali posestnik dobil nazaj veliko bogastvo brez dela, zakaj se do bogastva na tak način ne bi dokopal še jaz. Blejski otok, pokljuški gozdovi, kulturni spomeniki, posestva, težko je reči, kje je bil ključni zdrs, sam ga vidim, kot sem dejal, v tem, da nismo izpeljali razprave o tem, v kakšni družbi in državi želimo živeti ter v družbi kakšnih narodov in družb se vidimo v prihodnosti. Ta razprava ni in ne more biti nikoli končana: toliko novih stvari se dogaja v svetu in nacionalno ladjo je treba krmariti tako, kot vlečejo vetrovi, ter videti, kateri vetrovi so zate ugodni in ob katerih neugodnih vetrovih je treba jadro obrniti.«

V taki državi si tudi sam ne želim živeti. »Država, ki želi biti suverena, mora imeti vse elemente suverenosti. Tudi ekonomsko, ki je ta hip povezana z lastninjenjem ali kot govorijo nekateri, z razprodajo premoženja tujcem. Kar je za nas še posebej boleče, kajti pri nas je bila sedanja državna lastnina poprej družbena; mnogi ljudje so vanjo vlagali del svojih zaslužkov in jih nihče ni vprašal, ali se strinjajo s tem, kar se zdaj (in se je že prej) dogaja z njihovo lastnino. Javne razprave o tem ni, je samo opredeljevanje za prodajo ali proti njej – to je ena od velikih slabosti defektne demokracije v Sloveniji. Zelo je treba vedeti, katere stvari so res tako zelo v nacionalnem interesu, da jih preprosto ni mogoče privatizirati: naravni viri, voda, les, zemlja, rudna bogastva. Tudi področja, ki jih štejemo v javni sektor – šolstvo, zdravstvo, kultura, znanost,  so elementi, ki odločilno vplivajo na našo prihodnost. Ker vplivni oblikovalci javnega mnenja pravijo, da je to šele prvi korak v privatizacijo –  v podtonu se razume, da pride nato na vrsto še zdravstvo, šolstvo …, je nezaupanje v projekt razumljivo. V takšni državi si tudi sam ne želim živeti!«