Zmota. Kajti ne glede na to, kako nizko postaviš prečko, se vedno še lahko kaj splazi spodaj. Na primer film Petdeset odtenkov sive. Najslabše darilo za valentinovo vseh časov.
Čisto zares zgrešeno je to, da je film uradno premiero doživel isti dan – prejšnjo sredo – na berlinskem festivalu. Izven konkurence, ampak vendarle. Na enem od treh vodilnih filmskih festivalov sveta, pomislite. Težko pričakovana slovenska kino premiera – vstopnice za vse projekcije so pošle že več mesecev prej – je bila minuto čez polnoč, torej uradno v četrtek.
Kolega iz Berlina poroča, da so novinarji – še preden so ga sploh videli – že govorili, da je to, da Američani posnamejo 50 odtenkov sive tako, kot če bi Kitajci snemali film o bejzbolu. Po ogledu trdno stojim za prepričanjem, da noben kitajski film o bejzbolu ne more biti tako slab, butast in absolutno zgrešen, kot je Petdeset odtenkov sive.
Ne Petdeset odtenkov sive, Vsi odtenki sranja bi se moral imenovati.
Ampak to še ni najhujše.
Ne nasedajte propagandi. Petdeset odtenkov je uradno erotična romantična drama. Pa kaj še. Domnevna »erotika« je tako zelo koreografirana, prisiljena in neseksi, da so se Francozi odločili, da lahko film v kinu brez škode gledajo celo dvanajstletniki. Erotika torej ni erotična, romantika nič romantična, drži samo tisti del o drami. In čeprav so ga ustvarile tri ženske, ena je napisala knjige, druga scenarij in tretja režirala, je domnevna »ženska senzibilnost« tu grdo zatajila. Končni izdelek je na ravni televizijskega filma. Ne zelo dobrega.
Prvo, kar se je izgubilo s prevodom, je humor. Knjige je napisala Angležinja E. L. James, ne vrhunska pisateljica, ampak definitivno gospa z dobrim smislom za humor. In čeprav ne gre za vrhunsko literaturo, so takrat, ko si zaželite vzeti kratek dopust od svojega življenja, Petdeset odtenkov sive in njeni dve mlajši sestri prav zabavna destinacija. Za film tega nikakor ne moremo reči. Škoda, Jamesova bi morala pravice prodati Evropejcem. Ti imajo manj denarja, znajo pa narediti boljši film.
Glavna igralca, ravno prava za vlogi sramežljive device in milijarderja z okusom za bičanje, so dolgo iskali. Niso ju našli. So pa našli Dakoto Johnson in Jamieja Dornana. Petindvajsetletna Dakota je potomka treh igralcev – njena babica Tippi Hedren je bila najbolj hladna vseh Hitchcockovih hladnih plavolask, a je pustila igranje, še preden se je pokazalo, ali zna zaigrati še kaj drugega; oče Don Johnson, najbolj uspešen na televiziji, se je vedno bolj opiral na svoj šarm kot na igralske sposobnosti, a je, se je pokazalo, ko je bil že malce starejši, lahko tudi čisto spodoben igralec; mama Melanie Griffith je bila pa enkrat nominirana za oskarja. Toliko igralskih genov na kupu! In vsi do zadnjega so Dakoto povsem obšli. Anastasio igra kot žensko po prekrokani noči, ki se še ni povsem zbudila. Kot da je še vedno malce omotična in ne čisto pri stvari. In sem, nepopravljiva optimistka, prav do konca čakala, da bo vendarle stresla z glavo in se zbudila. Ni se zgodilo. Kariere Dakoti ta film ne bo uničil, ampak to je predvsem zato, ker je sploh nima.
Za Irca Jamieja Dornana, ki igra milijarderja Christiana Greyja, vemo, da zna igrati. Videli smo ga že v drugih vlogah in vemo. Ne vemo pa, kaj se mu je zgodilo v tem filmu. Ves čas je videti kot otrpel srnjaček, ki je zataval pred avtomobilske luči. In v toplih rjavih očeh – Christianove v knjigi so sive – ves čas panična prošnja: spravite me ven od tod!
Ampak tudi to še ni najhujše.
Hočemo več šoferja! Knjige so bile seksi, karkoli jim že literarni kritiki in zahtevnejši bralci očitajo . Film pa ni. Knjige so povzročale prijetno ščemenje na vseh pravih mestih. Film pa nič. Kot da Jamie in Dakota nastopata vsak v svojem filmu. Nekateri bi rekli, da med njima ni kemije, tisti, ki znajo slovensko, bi pa rekli, da iskrice ne preskakujejo. Ne, niti ena ne zaprasketa. Saj so klišejski dolgi koprneči pogledi, slabo hlinjeni strastni poljubi, koreografirano otipavanje, nekaj strogo omejene golote in v ljubezenskih prizorih Dakota sope kot dobro naučena lokomotiva, ampak vse skupaj ni niti malo seksi. Edina seksi stvar v tem filmu je Christianov šofer/varnostnik (Max Martini), ki ne naredi absolutno nič erotičnega. Samo stoji tam in je seksi. Vidite, take igralce potrebujete v filmu, ki govori o erotiki.
In vendar … Ta film bo uspešnica. Ne zato, ker bi bil dober ali seksi, tudi ne zato, ker ni nič od tega, temveč preprosto zato, ker je knjige prebralo na milijone žensk (in morda celo kakšen moški). In te bodo film hotele videti, pa konec! Ne glede na vse morilsko slabe kritike, ne glede na to, da jim bodo prijateljice, ki bodo film videle prej, povedale, da je zanič. Firbec je izvrsten motivator. In dar božji za slabe filme, posnete po razvpitih knjigah.
A celo to še vedno ni najhujše. Zares slaba novica je tole: po tem filmu sta napovedana še dva.
