Odraščala je v veliki kmečki družini, v kateri se še danes radi strastno pogovarjajo, in imela lepo otroštvo. Samosvoja, kakršna je še danes, je ujela otroške sanje ter po študiju angleščine in zgodovine postala učiteljica, se poročila, rodila sina Žana, tri leta zatem še hčerko Nelo. Pri treh letih je hčerkica zbolela, po treh tednih bolezni umrla. Milena je skozi izkušnjo žalovanja dozorela in ozavestila ključno spoznanje. Izgubila je svojo Nelo, toda z njenim odhodom je našla sebe in način, da pomaga drugim. »S srcem stojim za tem, da so vezi ljubezni večne, ne glede na prostor in čas. Zdaj lahko rečem, glede na to, koliko sem po odhodu hčerke pridobila duhovno in čustveno, da je to velik dar.«
Rojena pod srečno zvezdo. Pa ne, da ne bi marala otrok, zelo rada jih ima, kot najmlajša v družini je velikokrat pazila sestrine otroke. In se bala, da sama ne bo zdržala štiriindvajseturne »obremenitve«, ko bo imela svoje, »saj sem že po treh urah varovanja čakala, da pride sestra domov.« Po poroki ji je zmanjkalo izgovorov, zakaj še ne bi imela otrok, zavestno se je otresla dvomov in se prepričala, da bo vse v redu. Pri sedemindvajsetih letih je rodila dečka Žana. »Moja slaba slutnja je bila delno upravičena, kajti Žan je imel v srčku tumor – ugotovili so ga v šestem mesecu nosečnosti. Nikoli ne bom pozabila molka moje super ginekologinje na ultrazvoku, ko nama je z možem razlagala in kazala, kje so roke, kje oči – in nenadoma utihnila, ko je zaznala pikico v srčku.« Tistih 24 ur do specialističnega pregleda v Mariboru na pediatriji je bilo hudih, pediater jima je rekel, da česa takega še ni videl, in ju z možem takoj poslal v Ljubljano. »Pričakala sta naju zdravnik specialist in nevrologinja, želela sem izvedeti za najslabšo možnost, šele po 'vrtanju' v zdravnico sem uspela: malce jezno je dejala, da bi lahko bil Žan fizično in psihično prizadet. Oddahnila sem si, ker sem dobesedno fizično začutila, da ne bo tako.« Žan, zelo nežen fant, Milena pravi, da je kristalni otrok, je kasneje, septembra 2011, prestal operacijo in dobil srčni spodbujevalnik. Nela, drugi otrok, je bila takrat stara skoraj tri leta, a tudi pot do njenega rojstva ni bila najkrajša: Milena si je namreč želela še enega otroka, eno leto sta čakala nanj. Pri Žanovih treh letih se je rodila Nela. »Uporniška, malce gospodovalna, zelo po mami,« se smeji Milena. Nobenih težav niso imeli, ne materialnih ne drugačnih, in tudi takrat se je zavedala, da je rojena pod srečno zvezdo. »S tem občutkom živim vseskozi.« Kljub bolečinam, ki jih je z družino doživljala.
Smrtonosna kombinacija. Toda dober občutek, ki Mileno spremlja vse življenje, so za neko obdobje prekrili oblaki. Nela je po tretjem rojstnem dnevu oktobra, ko je bratec Žan že okreval po zahtevni operaciji, zbolela. »Vodene koze, a nič posebnega, imela jih je le nekaj, toda nekaj tednov zatem je zbolel še Žan in bil ves pikast.« Neli pa se je kar pojavljala vročina vsakih nekaj dni, zato jo je mož, ker je bila Milena v službi, odpeljal k zdravniku – pregledali so ji kri. »Pediatrinja je možu, ko so prišli izvidi za kri, rekla, da imajo verjetno pokvarjen stroj. Vedela sem, da je stroj v redu. Nelo sem odpeljala v Maribor, iz Maribora so naju poslali v Ljubljano in drug dan so nam povedali diagnozo: levkemija in vodene koze, zelo težka, smrtonosna kombinacija.« Z eno srečno točko, Mileni so povedali, da je ta vrsta levkemije ozdravljiva v petindevetdesetih odstotkih. »Oklepala sem se tega in se ves čas izsiljevala v smislu, da bi začutila občutek, ki sem ga pri Žanu, da bo vse v redu. A tega občutka ni bilo in to me je plašilo.«
