Misli o smrti nas nenehno obhajajo; če nas k temu ne prisilijo lastne zdravstvene težave, za to poskrbijo težave tistih, ki jih imamo radi. Večinoma smrti ne vidimo kot prehoda v žarečo svetlobo, ki nas obda z mirom in ljubeznijo, temveč kot Matildo s koso, ki nas bo izničila ali nam vsaj sesula življenje. Tako pač je, v strahu pred smrtjo so nas vzgojili in obsmrtno grozo večinoma uspešno gojimo naprej. In izumljamo načine, kako bi podaljšali (tudi povsem nesmiselno) življenje. Če želite pogledati na neizogiben konec življenja še z druge plati, le vzemite v roke knjigo s pomenljivim naslovom Kako uspeti v smrti francoskega filozofa Fabrica Hadjadja (založba Družina), s podnaslovom Antimetoda za življenje. Iskrivo nas prepričuje, naj se za božjo voljo posvetimo radostnemu življenju, namesto da se nevrotično ukvarjamo s smrtjo, ko pa pride, jo pač sprejmimo kot logično sestavino svojega bivanja. Normalno je, da se smrti bojimo, ni pa normalno, da nam hromi življenje. Trditev, da brez uspešne smrti ni uspešnega življenja, je vsekakor nenavadna, a jo sčasoma razumeš – če ne živiš polnokrvnega življenja (s tem seveda ni mišljena zgolj in samo zabava), tudi umreti ne moreš, ker si bil tako ali tako ves čas – mrtev.
Živeti večno. Zadevi, s katerima se znanost najbolj hvali, sta prav podaljševanje življenja in zdravilo za skoraj vsako bolezen. Menda bi lahko mirno živeli 120 let, morda celo tja do 150, fantazirajo futuristi, pri čemer seveda pozabljajo, da imamo epidemijo demence, presnovnih bolezni in raka – vse to sicer res zdravimo, kakovost življenje pa je dokaj vprašljiva. Živeti polno s popolnoma jasno glavo in gibljivim telesom, kot na primer zamejski pisatelj Boris Pahor pri 102 letih, je eno, umirati po več let brez stika s seboj in okoljem pa drugo. Filozof nam našteje celo vrsto nesmislov, ki bi jih prineslo večno (fizično) življenje: Ne bi imeli več generacij, ki v medsebojnem trenju prinašajo svežino, saj ne bi bilo več otrok, vrteli bi se v istem miselnem svetu, dopustili, da nas nadzira oligarhija, ki nas je tudi naredila nesmrtne, dan bi bil enak dnevu in vse skupaj bi imelo čedalje manj življenjskega soka. »Znanec kemik je trdil, da mu je uspelo zvariti napoj za dolgo življenje. Z njim je zalival rože. Bil je moder človek. Danes je že pokojni in njegove formule nisem našel. Je tudi nisem iskal. Če bi jo imel, je ne bi nikomur dal, pa če bi mi grozili s smrtjo. Preveč imam rad življenje,« piše avtor.
Evtanazija ni dobra smrt. Seveda je jasno, kaj lahko krščanski filozof pove o evtanaziji, ki da ni dobra smrt, kot pomeni sama beseda, ampak pomoč pri samomoru. Splača se prebrati, s kolikih zornih kotov avtor osvetli to nesrečno temo, o kateri vsi vemo vse, nihče pa nima pojma, kako bi ravnal, če bi se sam znašel pred odločitvijo – o svoji smrti ali pomoči pri kom drugem. Ne bojimo se smrti, bojimo se mučnega umiranja, veje iz pisateljevih pripovedi, in naloga vsemogočne medicine je, da nam omogoči umiranje brez bolečin, ne pa nesmiselno podaljševanje življenja ali da nas na koncu celo ubije.
