Tujcem se verjetno zdimo malo čudni in se sprašujejo, le kaj smo izgubili na tistih pustih poljih, kjer je ravno skopnel sneg. Seveda se ne dogaja nič posebnega, le sezona regrata se začenja. Pri nabiranju in oboževanju regrata smo prvi in edini na svetu! Kakšna sreča, da ga imamo! Samo da pridemo do tiste sklede regrata, pa za dobro voljo in počutje ne potrebujemo nič drugega! Naj se gredo solit politika, kriza in akademski zaslužki, mi imamo svoj regrat. Strast do tega »plevela« smo raziskovali in začutili tudi pri znanih obrazih. Juhej, od pogovora o regratu je lahko boljši samo še – regrat! Seveda smo želeli najti tudi koga, ki bi do tega travniškega posebneža gojil vsaj mlačen, če ne odklonilen odnos, vendar ga nismo našli. A kdo ne mara regrata?
Mojca Mavec in velika skleda zabeljenega regrata
Med navdušenci nad regratom je tudi novinarka in TV-voditeljica Mojca Mavec. Poklicali smo jo ravno med zasedanjem evropskega parlamenta, ki ga je spremljala, in njeno navdušenje nad našimi vprašanji o regratu je bilo neizmerno. »Regrat, kako čudovit slovenski fenomen; vsi ti ljudje, ki se sklanjajo nad travo, takrat veš, da je zagotovo konec zime, regrat je, zdaj bo spet pomlad! To je zagotovo ena tistih lepih stvari, ki gre pri Slovencih resnično naprej, iz roda v rod. Tudi danes, ko komaj še vemo za imena cvetlic, regrat pozna vsak otrok. Kot pribito. Regrat, koprive, zvončki in trobentice in že se ti zdi, da se kar spoznaš na naravo.«
Regrata v Mojčinem otroštvu sicer nikoli niso nabirali sami, v hišo je vedno prihajal z obiski, ob nedeljah, v velikih šopih, stisnjenih v plastični vrečki. Vedno le v nedeljo, zvečer, ko so odšle vse babice, tete in strici in so ostali sami doma – ob veliki skledi zabeljenega regrata! Zato pri Mojci regrat vedno sproži nostalgijo in jo ponese v brezskrbne dni. Tudi pripravi ga najraje po maminem receptu, v veliki skledi, s krompirjem in v trdo kuhanim jajcem, zabeljenega z vročo polivko iz slanine, kisa, olja, česna, ščepca soli in malo sladkorja. Sčasoma so se nabrali tudi drugi recepti, recimo po istrsko, kot da bi pripravili blitvo s krompirjem. Odličen je tudi z bučnim oljem in malo avokada, tista hitra solata, ki zaleže za nekaj časa.
Vedno zažge pri tujcih!
Mojci se zdi posebej zanimivo, da med svojimi potmi po svetu še ni naletela na narod, ki bi tako cenil regrat, je pa vedno tisti as iz rokava, če želiš narediti vtis. »To je res hecno: poznavanje nogometa, čokolada s solnim cvetom in regrat so tri stvari, ki vedno zažgejo pri tujcih. Nazadnje sem pripravila regrat v solati za prijatelje iz Velike Britanije. Si lahko predstavljate, kako so zijali? Pri njih je to res plevel, sovražnik številka ena fine angleške travice. Pa so potem pojedli celo skledo! Nič, akcija, pomlad je tu, se srečamo nekje, sklonjeni nad travo!«
Dr. Evita Leskovšek na regratovi dieti
Zdravnica Evita Leskovšek neizmerno obožuje regrat in ga tudi je v neizmernih količinah. Zanjo ni modna muha, temveč jo že od otroštva spremlja kot prvi znanilec pomladi in ima zanjo simbolno vrednost. Je eden od letnih obredov, kot so novoletni in drugi prazniki ter navade. »Regrat spoštujem, ker me spravlja v dobro voljo, ker vem, da prihaja pomlad, in ker vem, da je tako tudi pri vseh, ki jih poznam. Vsi ga radi nabiramo in jemo, radi se pogovarjamo o njem in nas to združuje. Mislim, da je regrat najboljše družabno omrežje.«
Najpomembnejši pa je regrat za Evito, ker ji prikliče spomine na otroštvo in njenega pokojnega očeta, ki je tudi bil zdravnik. »Oba sva oboževala regrat in se pri tem počutila kot velika zaveznika, saj naju je mama spomladi, ko sva pojedla ogromno regratove solate, večkrat okarala, ker sva smrdela po česnu. Ona se je rada zvečer uredila in je bila vsa sijoča, oče pa je smrdel po česnu. Ko mu je mama to poočitala, sva se vedno spogledala in zarotniško zasmejala.«
