»Za vikend je počilo tudi doma. Spet prihajajo na plan strahovi. Moje telo je v krču. Strah me je. Strah tega, da mi stvari uhajajo iz rok.« Tako je na vprašanje terapevtke Mojce Stonič ,»kako sem jaz danes tukaj«, ki nam ga je zastavila na začetku skupinske terapije, odgovorila bodoča mamica Špela.
Če ne odstranimo blokad, zbolimo. Vprašanje iz uvoda Stoničeva zastavi udeleženkam na začetku vsake skupinske vaje. Prva gospa je pred nami razgrnila celo paleto svojih občutij. Potem sva bili na vrsti midve s fotografinjo, ki sva prišli preverit, kako je skupinska psihoterapija sploh videti. Na hitro sva izustili, da sva O. K. Mateja je vzela v roke fotoaparat in začela pritiskati na sprožilec, sama sem pozornost usmerila na diktafon. Rešila naju je Aleksandra, povedala je, da se na delavnici, pa tudi sicer, počuti dobro. »V tem tednu se mi je zgodilo nekaj, kar sem mislila, da se mi nikoli ne bo. Postala sem mirnejša. Vedno sem občudovala Mojco, ki je nič ne vrže iz tira. Zdaj tudi jaz počasi začenjam to čutiti. Prav zadovoljna sem sama s sabo. Čeprav sem pred težkimi odločitvami, sem nanje pripravljena. Odločnejša in samozavestnejša sem postala. Me pa še vedno kdaj popade strah, ali me bodo spet preplavili stari občutki.« Mojca ji je svetovala, naj se pri dihanju osredotoči na tisti del telesa, kjer čuti blokado. Nam pa razložila, da se strah, žalost, skrbi pa tudi drugi občutki odražajo na telesu tako, da nas nekje tišči. »Če blokade ne odstranite, se bodo slej kot prej pojavile zdravstvene težave. Z vajami, ki sem jih oblikovala z leti, jih začnemo odpravljati, vaje pomagajo, da tudi sicer lažje delujemo, saj vzpostavimo pretočnost čaker. Kadar je telo energijsko pretočno, je v ravnovesju psihično in fizično.«
Pa začnimo. Zaradi zaupnosti do udeleženk smo psihoterapijo tokrat izpustili. Sobo je preplavila nežna meditativna glasba. Postavile smo se v krog, z nogami v širini bokov, rahlo pokrčenimi koleni in rahlo posedeno medenico. Globok vdih skozi nos, globok izdih skozi usta, sproščanje mišic. Vdihi so se počasi poglabljali. Ob vsakem vdihu smo zadržale zrak za sekundo ali dve, ga globoko izdihnile skozi usta in pred ponovnim vdihom spet zadržale sekundo ali dve. Mojca je hodila od ene do druge in preverjala, kako nam gre. Meni se je menda malce ustavljalo na predelu srčne čakre. Potem smo na pomoč poklicale naše roke. Več ko smo lahko zajele zraka vase, višje smo lahko dvignile roke. Enim je nazadnje uspelo, da so ob dihanju stale na konicah prstov in hkrati roke dvigovale direktno nad sabo. »Ljudje so prepričani, da znajo pravilno dihati, pa ni res. Zato se na začetnih skupinah najprej naučimo dihati. Pravilno dihanje je hkrati masaža notranjih organov, odpirati se začnejo blokade. Ko postanemo pretočni, imamo tudi več energije.« In koliko časa traja, da se vidijo prvi učinki? »Od tri do šest mesecev.«
Poženimo energijo po telesu. Po približno petih minutah smo končale z dihalnimi vajami in začele s tistimi, ki poženejo energijo po telesu. »Poskusite izklopiti vse misli, samo dajte vse od sebe!« nam je naročila Mojca. Položaj telesa je bil še vedno enak, tudi na dihanje smo še vedno morale paziti, intenzivno pa delati z rokami. »Roke naprej, roke vstran, roke navzgor, navzdol, še bolj, dajmo, dajmo … Pazite na kolena, ne iztegujte jih, da ne boste prekinile energije.« Od navodil se mi je kar vrtelo v glavi. Počutila sem se kot nemočen ptič, ki ne more vzleteti. Ko smo nazadnje končale, smo bile vse pošteno zadihane. Noge smo še vedno imele rahlo pokrčene, sledilo je opazovanje reakcije naših teles. Sama nisem opazila nič posebnega. Tečajnicam pa se je dogajalo marsikaj, ena je imela mrzel nos in so ji v oči prišle solze, drugo je žgalo v sapniku, ena je čutila bolečine v ramah, pa cmok v grlu. »Danes se mi je cmok premaknil malce više po grlu,« je razložila Mojci. »Ko bo šel ven, ti zagotavljam, da nikoli več ne boš zbolela za angino,« je komentirala Mojca, meni pa razložila, da je to, čemur sem bila priča, le delček vsega, kar se jim na delavnicah dogaja. »Danes smo izpustili tudi energijsko odpiranje čaker, ker se takšne skupinske vaje ne da načrtovati vnaprej. Gre za zelo pomembne procese, zato ne more nekdo kar priti in se pridružiti skupini. Potrebuje postopno uvajanje.«
