Potem bi morda lahko, kot v tisti stari reklami, končno odrezali šefu kravato in se požvižgali na vse. Niti na loteriji vam ne bi bilo treba zadeti. O tej ideji so začeli razmišljati že kakšnih petnajst let, preden so (povsem nepovezano) iznašli kravato, in o njej po vsem svetu, tudi pri nas, zelo intenzivno razmišljajo predvsem zadnja leta. Povzamejo jo tri črke: UTD, univerzalni temeljni dohodek. Izračuni kažejo, da je pri nas stvar povsem izvedljiva, vendar država gleda stran in si požvižgava Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos.
Ne moremo si privoščiti. UTD obstaja z različnimi imeni in v različnih oblikah: vse je stvar dogovora, tako višina kot način izplačevanja – lahko vsak mesec, lahko enkrat na leto ali le enkrat v življenju. Lahko bi ga izplačevali vsem, lahko le polnoletnim, lahko vsem enako ali pa otrokom do polnoletnosti nekaj manj. Kakorkoli mu že rečete, socialna dividenda, državljanska plača ali UTD (tudi v angleščini ima različna poimenovanja, na primer unconditional/universal basic income, basic income guarantee), kakorkoli ga že izplačujete, bistveno je to, da gre za zajamčen redni dohodek, za katerega ni treba izpolnjevati nobenih pogojev in še manj kaj dokazovati. UTD v enaki višini dobijo tako bogati kot revni, tako tisti, ki ga sploh ne potrebujejo, kot tisti, za katere je rešilna bilka in edini vir prihodkov, tako tisti, ki delajo, kot oni, ki ne. To ni dohodek gospodinjstva, temveč posameznika. In bistveno vprašanje sploh ni, ali si lahko privoščimo, da ga uvedemo, zadnje čase čedalje več ljudi opozarja, da je najpomembnejše vprašanje tole: Ali si lahko privoščimo, da ga ne uvedemo? In odgovor je, pravijo, ne, ne moremo si.
Vse najboljše in še na mnoga leta. Osnovna ideja o UTD bo kmalu slavila petstoti rojstni dan, za njene spočetnike imajo namreč humaniste v 16. stoletju. Thomas Moore je v svoji Utopiji iz leta 1516 predlagal, naj se revnim zagotovi sredstva za preživetje. Preprečiti krajo, je pisal, je učinkoviteje kot loviti tatove. Za njim je idejo pograbilo in po svoje obdelalo še veliko ljudi, filozofov in ekonomistov. Ne bomo vseh naštevali, odpeljali vas bomo naravnost v 20. stoletje, ko so, posebej v drugi polovici, začeli o ideji dohodka za državljane, ki ni odvisen od njihovega premoženjskega stanja, že zelo resno razmišljati. In jo slednjič tudi udejanjili. Na neki način.
Na Aljaski, ki jo je zalilo blagostanje zaradi nafte, ki jo tam črpajo, je v sedemdesetih tedanji guverner, republikanec, začel razmišljati, da bi bilo dobro nekaj pustiti za prihodnje generacije, ko bo nafta že počrpana. Leta 1976 so ustanovili Alaska Permanent Fund, v katerega vlagajo del dobička od nafte, leta 1982 pa so začeli izplačevati dividende. Do njih je upravičen vsak, ki na Aljaski živi vsaj šest mesecev in je pravočasno vložil zahtevek. Vsakoletno izplačilo izračunajo na osnovi petletnega donosa sklada in je lahko nekaj sto dolarjev v slabih letih do rekordnih 2069 leta 2008 (lani so dobili sploh ne zanemarljivih 1884 dolarjev). Ne gre za pravi UTD, bolj za priboljšek, vsote so namreč premajhne za preživetje. Vendar velja Aljaska, tudi zaradi denarja, ki se vsako leto vsuje z državnega neba, za zvezno državo ZDA, v kateri je kvaliteta življenja najvišja.
Tudi pleme Indijancev Čerokezov v Severni Karolini svojim članom od leta 1996 dvakrat na leto izplača nekaj tisoč dolarjev – mednje razdelijo polovico dobička, ki ga prinaša igralnica na njihovem ozemlju. In tudi pri njih je kvaliteta življenja boljša kot v drugih indijanskih rezervatih.
