Rišikeš, mestece na severu Indije, je sveto mesto za hindujce. Velja tudi za svetovno prestolnico joge. Duhovnost je tu turistično blago, ki se odlično prodaja. Rišikeš malce spominja na naše kraje ob Soči, reka Ganges, ob kateri leži, je tukaj še relativno čista in poleg obrednih kopalcev in pralcev perila lahko na njej vidiš tudi veliko raftarjev. Rišikeš je vsako leto marca tudi prizorišče svetovnega festivala joge, kjer se po navadi zbere vse, kar v svetu duhovnosti kaj šteje. V malo mesto je že tretje leto zapored prišel tudi eden najvplivnejših svetovnih duhovnih učiteljev, gurujev, Anthony Paul Moo-Young, bolj znan kot Sri Mooji. Srečanja z njim, satsangi, na katerih mu udeleženci postavljajo vprašanja, on pa nanje odgovarja, so nekaj posebnega. V veliki dvorani, v enem od tamkajšnjih ašramov, se na vsakem satsangu, ki trajajo pet tednov, zbere okoli 1500 ljudi, ki iščejo Resnico, odgovor na vprašanje »kdo sem jaz.« Mojster Mooji jim pri tem pomaga z njemu lastnim načinom učenja, ki je neposreden, jasen, sočuten in začinjen z obilico humorja. Predvsem pa z velikim mirom in ljubeznijo, ki veje iz njega.
Leta 1987 se je Moojiju po srečanju z nekim krščanskim mistikom življenje korenito spremenilo. Doživel je radikalen premik v zavesti, ta je bil viden tudi navzven, zato se je zdel mnogim, ki so ga poznali, popolnoma spremenjen. Začutil je močan veter sprememb, ki je začel veti skozi njegovo življenje. Globoko v sebi je začutil močno voljo, da se popolnoma preda božji volji. Ko je doživel duhovno prebujenje, mu je globoka preobrazba prinesla veliko čudovitih izkušenj in mistične vpoglede.
Šest let raziskovanja svoje notranjosti. Mooji je zapustil svoje dotedanje življenje in naslednjih šest let preživel v meditaciji, pozabil je na zunanji svet. Začel je živeti vsakdanjik, temelječ na preprostosti in sledenju božji volji, v njegovo življenje je stopil notranji mir. Živel je skorajda brez denarja, vendar ga to ni oviralo, saj je bilo njegovo notranje življenje polno radosti in zadovoljstva. Univerzum mu je podelil milost v obliki njegove sestre Julianne, ki je razumela bratovo »iskanje« in ga sprejela v svoj dom.
Na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja je odpotoval v Indijo in tam srečal duhovnega učitelja Sri Harilal Poonja, bolj znanega kot Papaji. Papaji je bil učenec Sri Ramane Maharišija, enega največjih mistikov in duhovnih učiteljev zadnjih sto let. Na Moojija je srečanje s popolnoma razsvetljenim mojstrom naredilo globok vtis in Papajija je sprejel za svojega guruja ter več mesecev preživel z njim. Na enem od satsangov je Papaji rekel: »Če si želite postati eno z Resnico, morate 'vi' popolnoma izginiti!« Moojija je, ko je to slišal, prevzela velika jeza, polna sodb in odpora proti učitelju, in hotel je oditi. Kasneje se je ta oblak uporništva dvignil in v Moojiju pustil stanje neizmernega miru, praznine in velike ljubezni do učitelja. Seveda je ostal.
Vmes mu je nenadoma umrl najstarejši sin zaradi pljučnice, zato se je vrnil v Anglijo. Nazadnje je obiskal svojega učitelja leta 1997. To je bilo hkrati zadnje srečanje z ljubljenim mojstrom, saj je ta kasneje istega leta umrl.
Kdo sem jaz? Okoli Moojija, ki je okoli sebe širil mir in ljubezen, so se spontano začeli zbirati ljudje. Na enem od satsangov v Rišikešu nam je pripovedoval, da je sedel v nekem baru, k njemu pa je pristopil človek in ga vprašal, ali lahko sede zraven njega. Mooji je seveda dovolil. »In tako sva sedela tam, v restavraciji, nič nisva govorila. Samo bila sva,« je Mooji opisoval začetke svojega učiteljevanja. Ljudje so začeli prihajati k njemu in ga spraševati, kako je dosegel svoj notranji mir, ki ga je močno občutiti tudi navzven. Tako se je začelo. Učiti je začel leta 1999. K njemu prihajajo ljudje, ki bi radi svobodno živeli in spoznali, kdo v resnici so. Le redki duhovni učitelji znajo tako bleščeče preprosto odgovarjati na vprašanja. V njegovem učenju je čutiti ogromno ljubezni in igrivosti. Je neposreden, jasen, sočuten in vse začini z obilico humorja. Zdaj živi na Portugalskem, v Monte Sahaji.
V vrsto že ob šestih zjutraj. V kvartu, kjer so v ašramu Swami Swatantranand srečanja z mojstrom Moojijem, se lokalni prebivalci že vnaprej veselijo obilja, ki ga s seboj prinesejo udeleženci. To je precej reven del Rišikeša in lokalni prodajalci čaja, sadja in hitre hrane ter pralci perila takrat »jedo z veliko žlico«. Tistih pet tednov, kolikor trajajo satsangi, ljudje pokupijo vse. Amit, lastnik skromne restavracije Gayatri, ki je restavracija samo po imenu, v resnici pa običajna zanikrna indijska prodajalna čaja in drobnih malenkosti, je hudo posloven mož. Kar naenkrat so se v njegovi trgovinici znašle švicarske čokolade in uvoženi robčki, vse po, za Indijce, božjastnih cenah. Tujci smo jih z veseljem kupovali, podjetni in pridni Amit pa se je večkrat dnevno zahvaljeval svojemu bogu s »hari om« in si hkrati mel roke zaradi dobrega zaslužka. Sicer pa si je to zaslužil, človek kuha najboljši indijski čaj pod soncem!
