Tako kot tudi vse drugo v njegovem novem življenju tetraplegika. Na dan našega obiska je minilo točno eno leto od prometne nesreče. Zgodila se je tri ovinke stran od doma, ko je utrujenega Vladimirja v avtu premagal spanec. Andreja ga je čakala doma. Morala bi si pripraviti prtljago za počitnice v Bologni, kjer sta nameravala proslaviti prvo obletnico poroke. Potem se je vse ustavilo. Mladima človekoma, ki se imata rada, pomaga živeti le še optimizem.

Hiša pa v razsulu. Zaspati in doživeti nesrečo nekaj ovinkov pred domom v času, ko sta ravno začela prenavljati hiško in se zato zakreditirala, prekiniti vse, kar sta gradila, in se učiti živeti življenje tetraplegika in njegove negovalke –  kako sta to doživela in kako sta preživela to težko leto?

»Nikoli nisem obupal, nikoli. Ker me drži pokonci misel na Andrejo in najinega petletnega sina Timona. Res je, da je za menoj izredno težko obdobje. Najtežje je bilo prvi mesec. Pravzaprav je bilo zelo hudo že prvi trenutek, ko sem se zavedel, da nič več ne čutim lastnega telesa. Potem se je začelo učenje kako živeti. Od aprila do božiča sem živel v bolnišnicah. Najprej en mesec na CIT, tam sem imel še pljučnico z zapleti. Ohranjali so me pri življenju in me celo še enkrat oživljali. Potem sem bil v Soči in pozneje še na rehabilitaciji v Laškem, tja me je poslala Zveza paraplegikov. Ta je nato tudi zaposlila Andrejo kot mojo negovalko. Lahko povem, da od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije nimam tako rekoč nič in da bi bila midva brez Zveze paraplegikov izgubljena. Če bi mi priskrbeli osebno negovalko, bi se namreč država spravila na najino nepremičnino. Takšna je zakonodaja, pravijo. Dejstvo, da pravzaprav nimam nepremičnine, temveč zgolj staro hišo, za katero bo treba še petnajst let plačevati 600 evrov posojila na mesec, jim očitno nič ne pomeni. V tej moji nesreči je za naju velik problem, da sploh imava hišo. Če bi bila socialni problem, bi bilo bolje, ker bi dobila občinsko stanovanje. Tako pa zdaj Andreja za minimalno plačo osem ur skrbi zame, nato pa se prelevi v soprogo,« je v šali in z malce grenkobe zaokrožil svojo misel Vladimir.

Sedeli smo na dvorišču hiške, ki sta jo zakonca Peterlin kupila pred petimi leti. Povsod okoli je bilo videti različne vrste gradbenega materiala, ki je tukaj ostal po tem, ko se je pred letom in pol začela prenova prvega nadstropja. V pritličju so majhna dnevna soba, kuhinja, kopalnica in majhna otroška soba, ki je hkrati nekakšno skladišče. Andreja si v tem skromnem delu neprenovljene stare hiše prizadeva ustvariti dom. Prostor je neprimeren za dolgotrajno bivanje tričlanske družine, še zlasti pa ne za bivanje tetraplegika. Zgoraj so prostori, ki sta jih začela prenavljati, a se jih ne da uporabljati. Stiskajo se v pritličju, kamor so morali spraviti še posebno posteljo za tetraplegika. Prijatelji in dobri ljudje so jima opravili nekaj del, dobila sta les za tla, treba bo urediti prostor za dvigalo, ki jima ga je podaril neki gospod (uporabljala ga je njegova pokojna mama), treba bi bilo nadaljevati prenovo, da bi se lahko družina vsaj deloma preselila tudi v zgornje nadstropje. A zakonca Peternel ne moreta nadaljevati prenove, saj jima,  potem ko poplačata posojilo in položnice, ne ostane skoraj nič denarja.

Od česa živijo?  »Od zraka, ljubezni in zdaj končno tudi od prijetnega sonca, ki nam lepša spomladanske dneve,« je odgovoril Vlado, ki je vesel, da je lahko končno na dvorišču, čeprav je tik ob hiši cesta, tako da je na dvorišču dokaj hrupno. Z bolj resnim glasom je povedal, da jima za zdaj pomaga preživeti njuna širša družina, da pa nikakor ne bosta zmogla speljati prenove. Zanjo potrebujeta pomoč.

Andrejo, ki je vsa nasmejana zaljubljeno objemala moža, sem vprašala, kako je ona doživela nesrečo, ki je popolnoma spremenila njihovo družinsko življenje. Čeprav je drobna, ima mišice dekleta, ki se ukvarja s športom.

»Zdaj ima zastonj fitnes, ker mora prelagati mene,« se je spet pošalil Vladimir. Tudi sami smo se lahko prepričali, koliko moči mora imeti Andreja, da lahko svojega moža spravi v posteljo. Da pri tem sploh ne omenjamo dvigovanja pri preoblačenju, umivanju, prhanju.

Kljub vsemu je videti, da ju vse to ni oropalo nasmehov in dobre volje.

Kako je v resnici doživela vse to, sem vprašala Andrejo, ko nam je razkazovala zgornje nadstropje, ki je še vedno pravo gradbišče. »Zdi se, da ni časa za bolečino, pa tudi ne za razmišljanje, ker se moraš ukvarjati s prilagajanjem novemu načinu življenja. Seveda je težko, a vsaj dvajset dni na mesec je najin nasmeh iskren. Seveda pa pridejo tudi težka obdobja. Eno leto nama je pobegnilo, izginilo, ne da bi se tega zavedala. To pogosto ugotavljava. Po nesreči je bilo vse noro, ogromno je bilo obveznosti, lovila sem minute, da sem lahko vse sama organizirala in opravila. Vladimir je bil v bolnišnici v Ljubljani, jaz sem ga obiskovala, hitela nazaj po sina, nato v službo … Pravzaprav je bilo to, da sem bila tako zaposlena, dobro, ker čas hitro mine, čez dan se ne ustaviš in zvečer od utrujenosti zaspiš. Najbolj sva seveda hvaležna za pomoč najine celotne družine. Brez nje ne bi zmogla,« je pripovedovala.

»Imam najboljšo negovalko,« je hvaležno poudaril Vladimir. »Edini pogoj je, da se dobro naspi, ker drugače ne bo dobro.« In so spet med Vladimirjem in Andrejo zaživeli šale in smeh.

»Res je, ves čas se mora ukvarjati z menoj. Najprej zjutraj v banjo, kopanje, pa nazaj v posteljo, da me obleče in mi previje rano (nekaj posegov je namreč imel tudi za urejanje odvajanja blata in urina), vse te cevi je treba znati napeljati. Pravzaprav mora biti napol medicinska sestra. Ali je stroga? Ne, ni, je pa včasih sitna. In kako ne bi bila? Potem me spravi na voziček in me tako, kot je to storila danes, odpelje na dvorišče. Sledita hranjenje in kavica, nato Andreja kuha kosilo. Ko me spravi k počitku, pohiti po otroka v vrtec, potem me znova nahrani, čeprav lahko s posebnimi nastavki tudi sam jem. Potem je njenega delovnega dneva konec in se iz negovalke prelevi v mojo ženo. Nobenega odmora nima in tega se tudi jaz dobro zavedam,« je priznal Vladimir, ki je ženi nadvse hvaležen za trud in predanost. Upa, da bi s prenovo prostorov Andreji vsaj malce olajšal delo.

Kaj je zanju trenutno največji problem?

»Kako urediti hišo, da bi bilo lažje, to je največji problem. Vsi skupaj prebivamo v tem tesnem dnevnem prostoru. Andreja spi z otrokom zadaj v sobici, jaz pa sredi te majhne dnevne sobe. Vse okoli se je ustavilo v fazi obnove. Prej nisva bila neučakana. Počasi sva obnavljala, saj če si zdrav, ni težko potrpeti. Zdaj je drugače, saj postaja za vse tri življenje v tem majhnem prostoru neznosno.«

Težki dnevi in še težji trenutki. Vladimir je hrom od pazduh navzdol, kar je sreča v nesreči. Nekoliko lahko premika roke, a s prsti ne more ničesar prijeti. Lahko, denimo, z dlanmi objame stekleničko in pije. Lahko bi sam počel nekatere stvari, a le v prenovljenem stanovanju s prilagojenim pohištvom.

Vse to pa ni najtežje, je potožil mladi oče in priznal, da ga najbolj boli to, da sinku ne more pojasniti, zakaj zdaj ne more nič več z njim tekmovati v teku, igrati košarke in se zabavati v naravi. »Skoraj jezen je name. Kadar rečemo, da gremo vsi na igrišče, me pogleda in reče: 'Ah, kaj bo on, saj ne more nič!'« Andreja in Vladimir zato v tem prispevku nista želela izpostavljati sina Timona. Menita, da ga je nesreča in vse, kar se je dogajalo po njej, že tako preveč prizadelo. »Zdaj, po enem letu, že malce razume, da bo tata mogoče ostal v vozičku, da z njim ne bo mogel nikoli več igrati nogometa. Čeprav vidim, da je še vedno žalosten, da ga boli, ker se ne morem igrati z njim.«

Vladimir je po značaju trmast. Andreja je po horoskopu levinja in torej borka. Te njune značajske lastnosti so jima zdaj v veliko pomoč. Timon je zelo ustvarjalen in veliko riše, ustvarja, eksperimentira … Kot družina skupaj in v dobri volji preživijo veliko lepih trenutkov. A Vladimir je priznal, da pridejo tudi težki dnevi in še težji trenutki. »Najtežje je, ko je vreme slabo in sem po nekaj dni zaprt v tej sobici. Postanem siten. Ko so lepi dnevi, je vse drugače. Zdi se, da je in da bo tudi v prihodnje lažje.«

In takšni dnevi prihajajo s pomladjo in poletjem. Vladimir si zelo želi najti ravnovesje in mir v vsakdanjem življenju, rad bi, da bi bilo vse čim bolj utečeno, že zaradi Andreje in Timona.

Pomagajmo, da mu bo to tudi uspelo.

Vsi uporabniki mobilne telefonije lahko z vnosom ključnih besed  darujete po en evro. Uporabniki Telekomove in Simobilove  telefonije v sporočilo zapišite ključno besedo Vladimir in jo pošljite na 1919.

Darujete lahko tudi na TRR SI56 03170 100 114 6571, sklic 1885.