Pred petimi leti so prišli do tako želene hiše hospica, a hkrati dobili svoj največji problem, saj ni ne konca ne kraja finančnim zagatam. Tisti, ki so imeli izkušnje s spremljanjem umirajočih svojcev v hiši hospica, njihovega pristopa in kadra ne morejo prehvaliti. Država se trudi zagotoviti sistemsko dolgoročno financiranje te hiše, vendar vztraja pri financiranju znotraj že sprejetega programa paliativne oskrbe v Sloveniji. Na drugi strani hospic ne odstopa od svojih standardov in birokratski zaplet je videti nerešljiv.
Je to nadstandard? Standardi v hiši hospica so postavljeni tako visoko, da jih nekateri označujejo za nadstandard. Pa je res tako? Vsak bi se verjetno moral vprašati, kako bi si sam želel preživljati zadnjih nekaj mesecev pred smrtjo. »Govoriti o nadstandardu v tem primeru pomeni, da se ne cenimo toliko, da bi si rekli: želim, da imam dostojanstvo do svojega telesa, ko me bodo negovali, in mir ob odhajanju. Da ne pristanemo na sistem, ki nam diktira kriterije in jih mi kar sprejmemo ter povozimo svoje potrebe, ki se ob koncu pokažejo. Ampak potem nimamo več možnosti, da jim zadostimo. To ni nadstandard,« pove Robanova.
Da hiša hospica ni nadstandard, temveč je to norma, meni tudi Urška Lunder, specialistka transfuzijske in paliativne medicine, zdravnica na paliativni enoti Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik. »Gotovo je norma za družbo – je tista vrednost, ki smo jo že osvojili in je ne bi smeli izgubiti. Izjemen pomen hospica je vsekakor v njegovi vlogi ozaveščanja javnosti, bivanje v hiši hospica pa je v resnici veliko boljši približek domu kot še vedno precej tehnicirani bolniški prostori. Priznajmo si, da v bolnišnicah vlada drug tempo – pa če si še tako prizadevamo, da bi se približali domačemu okolju, smo podrejeni bolnišničnemu redu, ki omogoča zahtevne medicinske postopke –, da gre pri tem za drugo hitrost in intenzivnost dela in kadrovske normative. Medtem pa ima hospic ogromno bazo prostovoljcev, prirejajo ogromno delavnic, izobraževanj in so velika podpora žalujočim – bolj kot lahko to uspešno udejanji bolnišnica ali dom starejših občanov. Smo kadrovsko podhranjeni in hospic tukaj opravlja veliko delo. Ta umestitev hospica med skupnost in zdravstveni sistem je izjemnega pomena za družbo. Hospic predstavlja glas, potrebo družbe! Bolnišnica v današnjem sistemu je bolj ali manj urejena po potrebah tehnologij, ki so ponujene bolnikom, ne po potrebah bolnikov. Vse se dogaja serijsko – po določenem urniku, ne glede na to, ali bolniku to v določenem času ustreza. Hospic pa ohranja vizijo potrebe bolnika – filozofijo, da ostaja bolnik avtonomen. Tudi na paliativnem oddelku klinike Golnik se veliko bolj prilagodimo bolniku – pri nas so ves čas obiski, svojci lahko tudi prenočujejo ob bolnem, se prehranjujejo v naši jedilnici, imajo na voljo skupni prostor, knjižnico,« je povedala Urška Lunder.
