Sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne smo preživeli v zanosu velikih besed, ponekod bolj, drugje manj. Še največ se je govorilo o tem, kdo vse (ne) bo šel na parado v Moskvo, od tistih seveda, ki so bili sploh povabljeni. Kako pa smo preživeli leta po vojni, s starši in starimi starši, ki so jo doživeli v vseh razsežnostih, a se o tem mnogi niso hoteli pogovarjati? V mislih nimam niti pomanjkanja niti ideoloških razlik, temveč preprosto dejstvo, da so povsod po Evropi živeli skorajda pod isto streho ljudje, ki so izdajali, mučili, pobijali, zažigali domove, posiljevali, kradli otroke – in njihove žrtve. Kako so preživeli?
Seveda sem hotela vedeti, kaj se je zgodilo z izdajalko. Nič, je rekla. Nikoli več nista spregovorili besede. Zakaj je ni prijavila? »Ker je bilo že tako preveč hudega. Meni je zadoščalo, da sem preživela, ona pa naj opravi s svojo vestjo, sem si mislila. In strahom.« Ji je odpustila? Je, je rekla. No, to je bila moja popotnica v razumevanje medčloveških razmerij po vojni, gre seveda za čas, ko je bilo zunajsodnih pobojev (dogajali so se po vsej Evropi) konec in so začela delovati sodišča. Še danes tu in tam obsodijo koga, ki se bliža stotim in se mu je doslej uspelo izmuzniti roki pravice.
Otroci zločincev. Nikakor ne mislim pisati, kako smo se gledali v šoli otroci partizanov, belogardistov, skrivačev, nemških vojakov in vseh drugih, ker je šla ta čaša popolnoma mimo mene, in kolikor vem, je bilo tudi z mojimi sošolci tako. Pojma nismo imeli, kaj so starši počeli med vojno, šepetanja med njimi in namigovanja nismo razumeli, le to smo vedeli, kdo hodi v cerkev in kdo ne. V prvem ali drugem razredu je učiteljica rekla, naj dvignejo roko tisti, ki hodijo k verouku, in dvignili smo jo skoraj vsi. To je edini ideološki incident, ki se ga spomnim. Smo živeli v nekem drugem vesolju?
Seveda je ves svet sledil zgodbam otrok velikih nacističnih zločincev, nekatere so starši kar sami usmrtili, preden so ubili še sebe, mnogi zločinci pa so končali na vešalih ali v ječi, eni kmalu po vojni, drugi šele po tem, ko so jih našli. Nekaterih niso nikoli. Njihovi otroci, če so bili dovolj majhni, ko je bilo vojne konec, so običajno dobili novo ime in so živeli kje na drugem koncu sveta, nekateri še danes ne vedo, čigavi potomci so, večina pa se je morala s tem spoznanjem dramatično soočiti. Njihove zgodbe so različne, eni so namreč (tudi zaradi vzgoje) skušali opravičevati svoje starše, drugi so postali znani mirovniki.
