Da je Celje močno onesnaženo mesto, ponovno dokazujejo analize, ki so jih pri nas v zadnjem letu opravili tujci (težke kovine so našli celo v podtalnici!), ter čedalje večje zdravstvene težave ljudi, ki živijo v tem delu Slovenije.
Evropska komisija je lani v Bruslju na sodišču EU vložila tožbo proti Sloveniji zaradi dveh nezakonitih odlagališč z nevarnimi odpadki v Celju. Kljub temu se z onesnaženo zemljo še niso začeli ukvarjati. Še huje, z močno kontaminirano zemljo zdaj na območju stare Cinkarne gradijo protipoplavno zaščito. Stvar je zelo resna, odgovorni pa se še kar ne premaknejo. Zato sprašujemo: Ali ni že skrajni čas, da se lotite sanacije in nehate igrati s človeškimi življenji?!
Gre za osnovno človeško etiko! Celje je na pogled lepo, zeleno mesto, ki ne daje vtisa onesnaženosti. Zato je včasih in za marsikoga, ki je na kraj vezan in navezan, lažje pogledati stran od analiz in opozoril strokovnjakov. Dokler ni bolezni. Tisti, ki se vozijo v službo mimo Cinkarne, opisujejo sladek okus v ustih, kadar vdihavajo zrak z onesnaženega območja. Tla so analizirali tudi v bližnji okolici, recimo v Ljubečni, in tudi tam se je pokazala velika onesnaženost zemlje. Kljub opozorilom velika večina ljudi še vedno prideluje zelenjavo in sadje na svojih vrtovih. In zakaj to počno? Ker menijo, da je danes tako ali tako vse onesnaženo in je zato vseeno, ali onesnaženo hrano pridelajo na svojem vrtu ali pa jo kupijo v trgovini. Iniciativa Dihaj – Za čist zrak v Celju komentira, da je onesnaženost tal, voda in zraka s težkimi kovinami dejstvo, s katerim morajo Celjani živeti. »Nekateri se s tem spoprijemamo bolj, drugi manj aktivno (in manj boleče). Nekateri to enostavno zanikajo, ker je tako lažje in udobneje. Nekateri to nekritično sprejemajo skoraj kot naravno danost in so enostavno prikrajšali svoje življenje za nekatere vsakdanje aktivnosti (npr. gojenje lastnih vrtnin, prosto gibanje v času povečanih izpustov zaradi smradu in draženja), brez občutka, da so se morali čemu odreči. Nekateri se problema zavedajo, vendar so preveč pasivni. Nekateri verjamejo manipulacijam in spretno izdelani statistiki, kamor skušajo določeni ljudje razpršiti dejstva. Vedno več pa nas je na drugi strani, ki smo odločeni proti temu ukrepati. Verjamemo, da nam mora biti zagotovljena vsaj formalna ustavna pravica do čistega in zdravega bivalnega okolja. Enostavno nedopustno je (ne samo za evropsko demokratično državo), da si peščica delničarjev ustvarja milijonske dividende na račun zdravja ljudi in noče počistiti za sabo. Ne gre za ideološko ali politično vprašanje. Gre za osnovno človeško etiko!«
Problem ni samo Cinkarna. Iniciativa Dihaj opozarja na negativne vplive dejavnosti Cinkarne. »To je obremenjevanje okolja in ljudi, ki je počasno, nevidno, neotipljivo in ga je zato težko natančno ovrednotiti. Vendar če bi kljub temu uspeli sešteti, koliko več denarja gre na račun onesnaženja za zdravljenje Celjanov, kolikšen je zaradi tega izpad produktivnosti in kakšne so demografske posledice, koliko bi stala sanacija tal in voda, čiščenje stavb itd., boste dobili astronomski znesek, ki bržkone presega kumulativo vsega ustvarjenega dobička in izplačanih plač. Kaj sta potem družba in okolje kot celota (razen nekaj novih milijonarjev) s tem pridobila?« Ob tem opozarjajo, da Cinkarna ni edini vir onesnaženja, kljub temu da je edini tovrstni evropski primer proizvodnje v urbanem središču. Zelo problematičen vir strupov (foran, benzen, dioksin itd.) je regionalna sežigalnica odpadkov zgolj streljaj od največjih celjskih sosesk. Tu so še drugi: npr. furnirnica Merkša, Emo Frite itd. »Onesnaženje zraka v Celju je torej uničevalna sinergija saj, kancerogenih cikličnih ogljikovodikov in ne nazadnje težkih kovin, ki jih razpihuje veter v obliki mikrodelcev.«
Mesto, zavito v petmilimetrsko folijo težkih kovin. Zaradi ostrejših regulativ je bilo v proizvodnji sicer narejenih nekaj izboljšav, a v iniciativi si prizadevajo, da bi to postala iskrena etična skrb lastnikov, ne pa zgolj nujnost. »Večji problem kot sicer nezanemarljivi današnji izpusti so pretekla bremena, ki jih vodstvo podjetja pozna, a se jih otepa, kot da bi bile težke kovine v Celju še pred začetkom obratovanja Cinkarne. V Celju je v prsti toliko cinka, svinca, arzena in kadmija, da bi lahko – če bi te kovine zbrali – celo mesto zavili v 5 mm debelo folijo!«
Več preberite v tiskani Jani (št. 23, izid: 9.6.2015).
