»Monitoringa števila os in sršenov pri nas ni. Vendar vidimo, da njihovo število od leta do leta precej niha. To zlasti opazimo pri osah proti koncu poletja, ko so njihove družine največje in so lahko nadležnejše. Za letos kaže, da je os več kot običajno, za sršene težko ocenim. Na številnost ima velik vpliv vreme, pa tudi medvrstni odnosi z drugimi živalmi,« pojasnjuje biolog dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer se ukvarja predvsem z raziskavami čebel, čmrljev in čebel samotark, zanimajo pa ga tudi ose in sršeni.
Strah pred sršenom ima prevelike oči. Pika sršena se veliko bolj bojimo kot osjega, ker je pač večji, vendar je strah pred njim pretiran. »Kljub strašljivemu videzu je to miroljubna žuželka. Agresiven je le, če ogrožamo njegovo gnezdo, sicer ne. Seveda nas bo pičil, če ga pohodimo ali po nesreči primemo. Če nas obletava, ohranimo mirno kri, saj brezglavo mahanje verjetnost pika precej poveča. Vem tudi, da so pičili med vožnjo s kolesom. Nikakor pa nikoli ne drezajmo v njihova gnezda. Če presodimo, da ga je treba odstraniti, naj to stori primerno usposobljena in zaščitena oseba. Če gnezdo samo opazujemo, nas ne bodo napadli. Da nas bo pičil kar tako, ni verjetno,« pomirja.
Kako nevaren je v resnici sršenji pik? »Za zdravega človeka sršenji pik ni nevaren in lahko preživi najmanj nekaj deset njegovih pikov. Nevarni so za tiste, ki so nanje alergični ali če bi nas sršen pičil v ustno votlino, saj to lahko privede do zatekanja žrela in s tem do zapore dihalnih poti. Na to moramo biti pozorni pri uživanju hrane na prostem, če nas obletavajo ose, sršeni tega navadno niti ne počnejo,« je še pojasnil dr. Bevk.
Vsako leto 400 novih alergičnih na pike. »Vsako leto pri nas pregledamo približno 400 novih odraslih bolnikov, ki so imeli neko nenavadno reakcijo po piku žuželke. Poleg tega pediatri pregledajo približno sto otrok. Večina alergijskih reakcij na pike os je avgusta in septembra, čebel pa pozno pomladi in zgodaj poleti. Letos je poletje vroče in suho, zato smo več v naravi in je možnosti pikov več kot v lanskem deževnem poletju. V visoki vročini so žuželke bolj razdražljive, ljudje pa tudi. Vse to veča verjetnost pika,« pojasnjuje prof. dr. Mitja Košnik, dr. med., z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik in Medicinske fakultete Ljubljana.
Kdor je alergičen na osji strup, bo tudi na sršenovega. Ali lahko že pred pikom ose, sršena ali čebele ugotovimo, ali smo alergični na njihov strup? Prof. dr. Mitja Košnik pravi: »Če ne zapletam z odgovorom, potem je najbolj preprosto reči, da se to ne da. Gre za dva različna strupa. Strup ose in sršena je skoraj enak. Čebelji pa je povsem drugačen. Torej če je nekdo alergičen na oso, bo reagiral tudi po piku sršena, ne pa po piku čebele. Bolnikom te teste naredimo, kadar je treba identificirati, po kateri vrsti žuželke je dobil reakcijo oziroma ko izbiramo, s katerimi vrstami strupa bomo izvajali imunoterapijo. Osebam, ki niso imele alergijskih reakcij, se testov alergije ne dela. Zakaj? Alergija se enkrat razvije. Zdaj negativen test ne pomeni, da drugo leto ne bo pozitiven. Pozitiven test alergije je zelo pogost pri zdravih ljudeh. Torej rezultat testa ne pomeni bolezni. Negativen test ni zagotovilo, da nisi alergičen. Če poenostavim, pri zdravih ljudeh je vrednost testov alergije taka, kot če bi metali kovanec.«
Kako ukrepamo ob alergiji na pik? »Pri veliki lokalni reakciji svetujemo hlajenje, zdravilo proti bolečini, zdravnik bo dal protivnetno mazilo. Tisti, ki vedo, da reagirajo z veliko lokalno reakcijo, lahko to preprečijo, če pičeno mesto močno segrejejo. Denimo z vodo z vsaj 55 stopinj Celzija ali segretim predmetom, ker pri tej temperaturi alergogene beljakovine strupa razpadejo. Pri sistemski reakciji najprej brez panike, sedemo, če se da, nato nas nekdo odpelje na urgenco. Če se pojavi omotičnost, bruhanje ali dušenje, se pokliče 112. Bolniki, ki imajo poznano alergijo, so poučeni o ukrepanju in tudi vešči uporabe zdravil za samopomoč. Po piku moramo biti še posebno pozorni, če nas začne srbeti na mestu, ki je oddaljeno od pičenega mesta, saj je to lahko znak, da se začenja alergijska reakcija. Takrat je najbolje, da se odpravimo do urgentnega zdravnika. Približno od pet do deset odstotkov ljudi reagira na pik žuželke z veliko lokalno reakcijo. Pičeno mesto oteče, oteklina je večja od deset centimetrov in traja več dni. Približno dva odstotka ljudi ima po piku sistemsko alergijsko reakcijo, ko se pojavijo kožni izpuščaji, srbež, otekline ustnic. Približno 0,5 odstotka ljudi omedli ali težko diha. Od teh težkih reakcij se jih 99,5 odstotka spontano ugodno konča. V Sloveniji po pikih žuželk povprečno umre vsako leto človek ali dva.«
***
Pik sršena bolj boli, ni pa bolj strupen. Prof. dr. Mitja Košnik razlaga: »Sršeni so velike ose, imajo več strupa. Pik sršena zelo boli zaradi snovi v njem, ki povzročajo bolečino, zato mesto pika bolj zateče, ni pa posebno nevaren. Je manj strupen od čebeljega. Sicer sršenji piki niso pogosti, so pa alergijske reakcije po pikih sršenov težje kot po pikih os. Kakšna četrtina vseh težjih alergijskih reakcij se zgodi po pikih sršenov.«
***
Sršeni so vegetarijanci, žuželke plenijo za svoje ličinke. Dr. Danilo Bevk nam je povedal še nekaj zanimivosti o sršenih pri nas: »Sršenje družine spomladi osnujejo matice, ki edine preživijo zimo. Naredijo gnezdo in poskrbijo za prvo generacijo delavk. Število delavk nato do konca poletja naraste na nekaj sto. Takrat se v gnezdu izležejo nove sršenje matice in samci. Matice se po parjenju odpravijo prezimovat, vsi preostali člani družine pa propadejo. Odrasli sršeni so vegetarijanci, ličinke pa potrebujejo meso, ki ga delavke zagotovijo z lovljenjem žuželk. Lovijo tudi čebele, zato pri čebelarjih niso na najboljšem glasu, vendar evropski sršen čebelam ne povzroča omembe vredne škode. Ta je manjša od koristi, ki jo imamo zaradi njegovega plenjenja drugih žuželk. Sršeni so namreč kot plenilci pomembni za uravnavanje števila žuželk, tudi škodljivcev.«
***
Malega azijskega sršena pri nas (še) ni, zamenjujejo ga z orjaškim. Našli so ga v Italiji, Franciji in Španiji. Dr. Danilo Bevk pravi: »Malega azijskega sršena, ki je nekoliko manjši in bolj temen kot naš, so v Evropi sicer prvič opazili leta 2004, in sicer v jugozahodni Franciji, tja pa naj bi prišel s kitajsko lončevino. Od takrat se je razširil v velik del Francije, leta 2010 so ga opazili na severu Španije, 2013 so prvič potrdili gnezdenje tudi v Italiji. Če se bo širil po naravni poti, ga k nam verjetno še nekaj časa ne bo. Mogoče pa je, da matice k nam zaidejo kot slepi potniki pri prevozu. Takrat se lahko zelo hitro naseli. Tako kot naš je tudi mali azijski sršen nevaren le, če se počuti ogroženega in brani gnezdo. Ob piku ravnamo enako kot ob piku evropskega sršena. Ob alergični reakciji je seveda lahko tudi smrtno nevaren. Sicer so azijski sršeni zelo vztrajni lovci čebel. Ker lovijo na vhodu panja, čebelam škodijo tudi zaradi vznemirjanja. Žal druge obrambe pred njim kot odstranjevanje njihovih gnezd ni. Večinoma gnezdijo visoko v drevju, zato je odstranjevanje zelo težavno. Tudi zato preventivno uničevanje gnezd evropskih sršenov ni pametno. Ob šibkih populacijah našega sršena bi bila namreč naselitev azijskega lahko še hitrejša. Nemalokrat pa malega azijskega sršena zamenjujejo z orjaškim, o katerem se je v medijih veliko govorilo zaradi smrtnih žrtev. A orjaškega azijskega sršena, ki je večji od našega, v Evropi še nikoli niso našli. Za človeka je nevarno, če prejme več kot deset njegovih pikov,« pojasnjuje dr. Bevk.
***
Ne pozabimo na kis v domači pasti, sicer bomo pobijali čebele! Če so ose doma nadležne ali imamo koga, ki je nanje alergičen, izdelajmo past zanje. Plastenko prerežemo na pol in zgornji del z vratom navzdol pritrdimo v spodnji del plastenke. Za vabo vanjo natočimo nekaj decilitrov sladkorne raztopine, jabolčnega kisa in koščkov zrelega jabolka. Drugi v plastenko za vabo nalijejo mešanico piva in sladkorja. Če nalijemo samo sladkorno raztopino ali malinovec, ta privablja čebele, zato nikoli ne smemo pozabiti na kis.
***
Ne izzivajmo z živimi barvami ali parfumi. »Pri delu na vrtu se zaščitimo z oblačili v beli, zeleni in svetlo rjavi barvi, oblačila naj ne bodo živih barv. Pazimo pri pitju pijač iz pločevink, da v pijači ni ose. Izogibamo se parfumom in dišečim kremam pri zadrževanju v naravi. Tudi znoj privlači žuželke. Če se približa čebela ali osa, bodimo pri miru in ostanimo mirni. Če nas žuželka napada, pokrijmo glavo z rokami ali kosom obleke ter se počasi in brez naglih kretenj umaknimo. Osja gnezda s podstrešij naj odstranijo gasilci. Alergičen čebelar mora opustiti vzgojo čebel,« svetuje prof. dr. Mitja Košnik in še dodaja, da so sredstva za odganjanje mrčesa, repelenti in generatorji ultrazvoka proti tem kožekrilcem neučinkoviti.
***
Čebelji pik ublaži soda bikarbona, osjega jabolčni kis. Čebelji pik lahko ublažimo z bazo, tako da na mesto pika nanesemo obkladek s pecilnim praškom ali sodo bikarbono. Čebelje želo namreč vsebuje kislino. Ker osje želo vsebuje bazo, osji pik ublažimo s kislino, denimo z jabolčnim kisom.
***
Osa in sršen pičita globlje. Franc Šivic, predsednik Komisije za apiterapijo in čebelar, pravi: »Osji in sršenji strup sta zelo podobna, čebelji je drugačen. Sršen je po velikosti večji, ima več strupa, večje želo in zato bolj globoko piči, vbrizga več strupa, mesto njegovega pika bolj zateče in tudi dlje časa boli. Pri čebeljem piku, če nismo alergični, mesto pika po petih minutah ne boli več, pri sršenih in osah traja bolečina po piku nekaj ur. Če mene piči čebela, sploh ne opazim več, da me je pičila, ker me ne boli. Ravno predvčerajšnjim me je v roko pičil sršen, ker imajo gnezdo v bližini mojih čebel. Čeprav sem ga zelo hitro odbil in je vbrizgal manj strupa, mi je mesto pika kljub vsemu zateklo. Tudi pik ose bolj boli kot čebelji pik, ker osa piči globlje.«
