Rastline, ki rastejo preblizu skupaj, kradejo hranila druga drugi. Posledično ena zraste manj, kot bi, če bi imela dovolj prostora. A to včasih pride celo prav, saj si, na primer, mnogi želimo manjših glav zelja, ker pač družine niso več velike. Prav tako so za koga prevelike rože cvetače. To lahko uravnavamo s sortami (hibridi), a najlažje tako, da rastline sadimo bližje skupaj. Če boste isto sorto zelja, cvetače, brokolija, pa tudi glavnatega ohrovta sadili tako, kot je primerno za njihovo rast, jih boste sadili na najmanj 60 x 60 cm. Boljše, posebej za pozne sorte, je celo sajenje na 70 x 70 cm. Pri tem boste dobili od dva- do petkilogramske glave zelja. Če pa želite manjše, kilogramske glave, je seveda najbolje poiskati ustrezen hibrid. A podatki o tem so za vrtičkarje pogosto čisto nedosegljivi. Lahko pa sadike posadimo celo na 40 x 40 cm.
Nagnetene skupaj so dovzetnejše za okužbe
Osnovni pogoj, da rastline napadejo bolezni, je poleg vira okužbe vlaga. Glivice in bakterije se lahko razmnožujejo samo v vlažnem in ne presvetlem okolju. Ko rastline nagnetemo skupaj, poskrbimo tudi za tako okolje. Kako daleč narazen naj torej sadimo? Najlažje si boste zapomnili mojo razlago, če rečem, da jih sadimo tako daleč narazen, kolikor se odrasle rastline razrasejo. Saj jih poznate. Veste, da ima solata premera približno 30 cm; če si želite večje glave, rozete, potem tudi 40 cm, kolikor navadno zraste odrasla endivija. Da je premer čebule nekje okoli 10 cm, torej tako daleč narazen sadimo v vrsti. Spomladi, ko so rastline bujnejše, so razdalje večje, poleti so lahko za 10 cm krajše. Enako velja za rastlinjak. Malo lahko pridobimo in spet za 10 cm razdalje med vrstami zožimo, če sadimo »na trikotnik«, kot jaz rečem, torej izmenično v vrsti.
Sajenje v mešanih posevkih
Že dolgo je znano, da rastline ob sprejemu hranil v zameno v talno raztopino nekatere kemične snovi tudi oddajajo. Te snovi so zelo pomembne pri načrtovanju kolobarja, saj skoraj vedno motijo, če na istem mestu še enkrat raste ista rastlina ali njena sorodnica. Čeprav večina pozna te motnje po poimenovanjem, da se tla utrudijo, gre pravzaprav za kemične spojine, ki jih rastline iz iste botanične družine ne marajo. In to velja tudi pri sadnem drevju, okrasnih rastlinah, zeliščih in seveda vrtninah. Te iste kemične snovi pa lahko delujejo prijetno, krepčilno ali neprijetno oz. zaviralno na sosednjo rastlino. Tako nastanejo dobri sosedje. Torej, rastline, kot so zelje, ki imajo širok, velik koreninski sistem, širijo svoj vpliv daleč okoli (v krogu 50–70 cm), čebula in česen pa imata plitek in slab koreninski sistem ter njun vpliv sega samo 30 cm v krogu okoli rastline. Druge rastline so nekje vmes.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
