Dnevi zdravja, ki so pozno jeseni potekali v prostorih Celjskega sejmišča, so bili odlična priložnost, da smo se osebno srečali s strokovnjaki in zdravniki z različnih področij medicine ter se z njimi na štiri oči pogovorili o možnih rešitvah za naše zdravstvene težave. Udeležili smo se lahko tudi številnih delavnic in poučnih predavanj, tudi predavanja doc. dr. Kristijana Muska Lešnika o duševnem zdravju. Predstavil nam je zelo uporabne tehnike za dobro počutje, ki jih lahko vpeljemo v svoj vsakdan.
14-dnevni načrt
1. Negujmo odnose
Odnosi niso nekaj samoumevnega, zato je dobro, da jih ves čas negujemo.
Vsak dan nekomu povejte, da ga imate radi
Kolikokrat na dan izgovorimo »rad te imam«? Naslednjih 14 dni vsak dan povejmo vsaj enemu človeku, da ga imamo radi. Če to že počnemo, poiščimo nekoga, ki mu tega že zelo dolgo nismo rekli, in mu to povejmo iz srca. Ko bomo izrekli ta stavek, se bomo počutili dobro, oseba, ki ga bo slišala, pa še bolje. V naših možganih se bodo aktivirali zrcalni nevroni, ki omogočajo, da se počutimo tako kot oseba, ki jo vidimo. Večkrat ko bomo nekomu rekli rad te imam, pogosteje bomo od drugih slišali, da nas imajo radi.
Pokličimo dragoceno osebo
V roke vzemimo telefon in na hitro preletimo telefonski imenik. S seznama izberimo tri osebe, ki so za nas pomembne in dragocene, pa jih kljub temu že dolgo nismo slišali. Pokličimo jih in se z vsaj eno izmed njih dogovorimo za srečanje.
Pismo hvaležnosti
Na papir napišimo ime žive osebe, ki smo ji v življenju za nekaj resnično hvaležni. Potem tej osebi napišimo pismo: za kaj smo ji v življenju hvaležni in kaj nam pomeni. Premalokrat si namreč izrazimo medsebojno hvaležnost. Ko pismo napišemo, ga, če je izvedljivo, odnesimo izbrani osebi osebno. Kristijan Musek Lešnik to vajo vsako leto izvede tudi s svojimi študenti. Zaupal nam je zgodbo: »Vsako leto katera izmed študentk pove, kako lepa izkušnja je bila to in da se sploh ni zavedala, kako je to prijeten občutek. Ponavadi rečejo, veste, gospod profesor, pismo sem napisala svoji mami. In ji ga nato tudi prebrala. Veste, kaj je nato naredila moja mami? Zjokala se je. In potem mi je začela govoriti take lepe stvari, da sem se še jaz zjokala. Zatem sem ji povedala še nekaj, kar sem ji pozabila napisati v pismu, pa je še bolj jokala. Nato je prišel mimo oči in se čudil, zakaj jočeva. Pa sva mu povedali. In se je zjokal še on. Kaj se ob tem z nami dogaja? Zgodi se verižna reakcija. Kadar damo od sebe nekaj pozitivnega, se to vrne k nam.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
