Njeno poslanstvo je ljudem pomagati spremeniti odnos do sebe in jih podpirati na poti k sreči in uspehu, nedavno je izdala priročnik za preseganje omejitev iz preteklosti, uravnoteženo življenje in doseganje uspehov z naslovom Prižgem luč v sebi in svetim še tebi. Veliko svojega dela opravi pro bono, podpira mlade pri doseganju njihovega poslanstva. Vse to počne polna energije in ustvarjalnosti. Vendar ni bilo vedno tako. Prehodila je dolgo pot in »oddelala« popolno preobrazbo, ki je vključevala tudi sprememba prehranskih navad. Zaveda se, da so ljudje lahko zdravi in ustvarjalni le, če so iskreni do sebe, če spremenijo, kar se spremeniti da, in sprejmejo, česar ni mogoče. Uživanje žive in vitalne hrane jih pri tem podpre.
»Že kot otrok sem zavračala meso, v tistih časih je bilo to nedopustno. Nenehno sem imela alergije, kožne reakcije, ki jih zdravniki niso mogli diagnosticirati, gastritis in težave z želodcem, pozneje so me začele pestiti močne menstrualne bolečine in krči, hipertiroza … Prav zdravstveni izzivi so me nagovorili, da se začnem poslušati tudi na področju prehrane in izbiram, kaj vnašam v svoje telo. Veliko sem raziskovala in preizkušala, kaj mi dobro dene. Zdravniki mi niso znali pomagati, bila sem prepuščena sama sebi ali pa temu, da bom goltala tablete, in če bodo pomagale, super, sicer pa gremo po nove. To mi ni bilo dovolj. Želela sem se osvoboditi tegob in ne samo omiliti simptomov,« pripoveduje Alexandra, ki so jo preizkušnje pripeljale do alternativnih strokovnjakov, predvsem ajurveda in tradicionalna kitajska medicina sta nanjo naredili velik vtis. Kljub temu pa noben univerzalni recept pri njej ni deloval in je bila prisiljena najti svojo pot. »Bila je res težka in naporna pot samospoznavanja, ugotavljanja, kaj mi res ne ustreza, s tem da sem se morala spoprijeti tudi s posledicami odločitev, ki mi niso dele dobro … Na koncu sem ugotovila, da si največ lahko pomagam sama. Noben strokovnjak na tem svetu ne more povedati več, kot lahko začutim. Če sem se pred leti, ko je bila moja zavest o prehranjevanju še nizka, vprašala, kaj bi moje telo rado jedlo, mi je (glava) nič kolikokrat rekla, 'čips'. Šele leta pozneje sem ugotovila, da ni enako, ali govori um ali telo. Tako sem začela poslušati svoje občutke,« razlaga in poudari, da ji je to uspelo šele po letih preizkušanja različnih prehranskih pristopov in filozofij.
Kako hranimo svojo anksioznost in depresijo
»Opazila sem, da takrat, ko sem res v redu in so moja čustva lepo pretočna, um pa jasen in osredotočen, izbiram rastlinsko, lahko hrano. Takoj ko sem padla iz notranjega ravnovesja in dovolila, da so me zunanje okoliščine posrkale vase, sem posegala po prehranskih izdelkih in ne po živi rastlinski hrani. To mi je dalo misliti. Opazovala sem ljudi okoli sebe in ugotovila, da tisti, ki se ne morejo soočiti s svojimi čustvi ali trpijo za depresijo ali anksioznostjo, posegajo po prazni, mastni in hitri hrani, ki po mojem mnenju sploh ni hrana … in ne prenesejo sveže zelenjave, sadja, sezonskih, lokalnih surovin. Veliko mi je dal misliti tudi dr. Masaru Emoto, japonski raziskovalec, ki je raziskoval vpliv vibracije na vodo in s fotografijami zamrznjenih vzorcev vode dokazal, da ima ta spomin. Sama sem naredila poskuse na jabolku in rižu. Namenila sem jima besede s pozitivnim in negativnim pomenom ter se prepričala, da je še kako pomembno, s kakšno vibracijo nekaj pripravljam ali kuham, v kakšnem okolju živim, kaj mislim, poslušam … Spoznala sem, da lahko tudi moja zavest spreminja vodo, za to sem Emotu neskončno hvaležna. Potem mi je prišla pod roke prva knjiga dr. Edwarda Bacha (Zdravi se sam) iz leta 1931, zatem druga (Osvobodi se). Začela sem spoznavati, da so naše bolezni klici po soočenju s samim sabo in poziv duše, da jo končno slišimo ter delujemo v skladu s svojim življenjskim namenom in ne proti njemu. Bila sem šokirana, kaj vse je že vedel zdravnik v letih pred drugo svetovno vojno! Strinjala sem se z njim, da lahko postanemo najboljši zdravnik sami zase.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.