Nisem avtomobilistična novinarka, zato ne pričakujte tehničnih podatkov (razen o porabi električne energije, ki je 16,1 kWh/ 100 km – ob polni bateriji in optimalni vožnji lahko prevozite 539 km), kar pa ne pomeni, da nisem za volan na prvi pogled športnega avta španske znamke Cupra, model Born eBOOST, sedla z veseljem. Nove stvari so vedno vznemirljive. Ampak to ni igračka, in preden sem se z električnim avtom prvič podala na cesto, sem potrebovala vsaj malo inštrukcij.
V resnici sem električni avto vozila tretjič, saj sem pred kratkim postala članica platforme skupnostne uporabe vozil, ki ima v svojem voznem parku izključno električna vozila. Priznam, da me je pred čisto prvim srečanjem z električnim vozilom, ki je seveda avtomatik, rahlo skrbelo. Ga bom sploh znala voziti?! Ročno zavoro sem sicer takoj našla, a je nisem znala izključiti. A naj takoj ovržemo namigovanja, da je za to kriv spol – moški, ki je tudi prvič vozil električno vozilo in s katerim sva se skupaj znašla na parkirišču, mi ni znal prav nič pomagati, ker je imel v zvezi z ročno enake dileme kot jaz. Povlečeš gumb gor ali pritisneš dol? Naj kličem klicni center na pomoč? Zaradi ročne zavore?! Mar ne bi morala imeti vsaj kratkega tečaja iz osnovne uporabe električnega vozila?
Pri Porscheju Slovenija so mi poslali gospoda Jana, in ta mi je vse razložil – med drugim to, da pri cupri »šalthebl« najdem kar na volanu. Nad to pogruntavščino sem sprva sumničavo dvignila obrvi, kasneje pa ugotovila, da je sila praktična, saj ti ni treba spuščati pogleda na mesto, kjer v običajnih avtih (zame tudi avtomatik ni običajen avto) najdemo prestavno ročico. Ker je pač treba nadzorovati, ali je ročica v položaju D –drive (voziti) ali v N (nevtralni položaj) ali pa, še posebej pomembno, v R – za vzvratno vožnjo.
Ob predaji avtomobila za petdnevni test mi ni uspelo vsega vprašati, tako sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, kako deluje gumb za premikanje stranskih ogledal. V avtu, kjer je vse na dotik, je ta gumb samo navaden štrleči gumb in je bil zaradi tega zelo sumljiv. In da, prej mi je uspelo (po naključju) vklopiti masažo na sedežu kot pa naravnati stranska ogledala.
Blagodejna tišina
Mislila sem, da bom imela strašne probleme z iskanjem menjalnika, ker smo na tak način upravljanja avtomobila navajeni že leta, in res je roka kdaj zatavala proti fantomski prestavni ročici, ampak je bilo to zgolj nekajkrat. Prav tako sem mislila, da bom pogrešala sklopko, toda moja leva noga se je presenetljivo hitro in z lahkoto privadila na počivanje in brezdelno bingljanje ob strani, medtem ko je desna menjavala med stopalko za plin in zavoro.
In kaj je še ena krasna razlika med navadnim avtom in električnim? Tišina. Res je v avtu blagodejno tiho. Tudi občutek med vožnjo je (temu so pritrjevali tudi moji sopotniki), kot bi lebdel – kot eno tako vesoljsko plovilo, sva se strinjali s hčerko. Dobro je tudi to, da bo z električnimi avti konec mučnih situacij, kot je speljevanje v klancu – to je z električnim avtom res mala šala, prav tako pa nam ob nekaterih voznikih ne bo treba več trpeti ob zvokih, ko mučijo avto do konca in prepozno prestavijo v višjo prestavo. Zbogom hrumeče tuljenje.
Je pa seveda moja največja skrb bila povezana s polnjenjem. Kaj pomeni, če imam baterijo napolnjeno 60-dostotno: ali s tem pridem do svoje mame v 120 kilometrov oddaljenem kraju na podeželju in ali se lahko potem še odpeljem k teti po korenje ter imam še dovolj, da pridem do večjega mesta s polnilnico? Brez skrbi, na zaslonu vse piše, le vnaprej je treba malo preračunati, koliko kilometrov nameravate prevoziti. Dejali so mi, da bi avto čez noč (zelo počasi) napolnila tudi na navadni vtičnici pri mami doma, kjer imamo celo trifazno vtičnico, a sem si po tem, ko sem si prebrala, da je to lahko (tudi požarno) tvegano, premislila.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
