Takole je bilo, pograbili so šopek kliničnih preskusov in naredili metaanalizo, analizo vseh analiz, ki je, se je zdelo, pokazala tole: da imajo ljudje tako rekoč povsod po svetu premalo vitamina D, zato lahko koronavirus zganja svoje krute norčije; če pa bi stanje popravili z odmerki vitamina D, bi dosegli dvoje, prvič bi bil virus manj smrten, s preventivnimi odmerki pa bi dosegli tudi manjšo obolevnost. Če bi torej s prehranskimi dopolnili v telo redno dovajali vitamin D, bi se nas teže lotil ne le koronavirus, ampak tudi gripi in prehladom bi močno otežili delo. Ampak. Vedno nekje v zasedi preži kakšen potuhnjen ampak. Ki potem vse pokvari.
Čarobna paličica. O vitaminu D nič slabega – razen kadar ga je preveč – to je pomemben vitamin, ki vpliva na vsrkavanje kalcija in fosforja v prebavilih. Vitamin D, imenovan tudi kalciferol, vpliva na več kot 200 genov, njegovo pomanjkanje pa lahko škodi vsakemu od njih. Tole je samo nekaj posledic pomanjkanja vitamina D: debelost, sladkorna bolezen, depresija, fibromialgija (bolečina v mišicah in mehkih tkivih), visok krvni pritisk, kronična utrujenost, osteoporoza, Alzheimerjeva bolezen, raki prostate, črevesa in dojk ...
Po drugi strani naj bi ustrezna raven vitamina D – izvolite opaziti pogojnik »naj bi« – izboljšala delovanje imunskega sistema in preprečevala prehlad in gripo, ščitila pred rakom in avtoimunskimi boleznimi, izboljševala razpoloženje, krepila srce in pljuča, zavirala multiplo sklerozo, preprečevala padce, pomagala pri izgubi telesne teže, uravnavala raven inzulina, varovala možgane pred strupenimi kemikalijami, lajšala kronične bolečine ...
No, teoretično. Če pa se v stvar poglobite, ugotovite, da gre pretežno le za ugibanja, malo od tega je prepričljivo dokazano, ponekod so dokazi le posredni. V različnih študijah so prišli do različnih sklepov, tako naj bi na primer jemanje vitamina D preprečevalo raka in pomagalo bolnikom z rakom živeti dlje, druge študije pa tega ne potrjujejo. Prav tako ni trdnih dokazov, da vitamin D res preprečuje bolezni srca – vsekakor pri večini ljudi ne prepreči možganske ali srčne kapi, nekaj dokazov je le za to, da morda preprečuje obolenja srca pri starejših, a tudi to bodo morale zatrdno potrditi šele nove študije.
In kako je torej s trditvami, da naj bi se z vitaminom D ubranili koronavirusa? Nekaj podobnega se je pokazalo kot pri prejšnjih trditvah –morda pomaga, vsekakor pa ni tako učinkovita čarobna paličica, kot so ga sprva slikali.
Antinevihtno. Takole stvar – teoretično – deluje: vitamin D, ki je topen v maščobi, regulira odziv belih krvničk, ki so glavni borci proti vnetjem, da ne proizvedejo preveč citokinov, to namreč lahko povzroči citokinsko nevihto, pretiran odziv imunskega sistema, ko začne telo poleg virusa uničevati tudi lastne celice in tkiva. Prav citokinska nevihta je med vzroki smrti pri obolelih s koronavirusom, vitamin D pa jo preprečuje.
In tule je problem, veliko ljudi ima premalo vitamina D, pa se tega sploh ne zavedajo. Še posebno rado se to zgodi starejšim (predvsem tistim nad 65 let) in ljudem s temnejšo poltjo, ti imajo veliko melanina, ki preprečuje tvorbo vitamina D na soncu. Vitamin D prihaja namreč po naravni poti v telo na dva načina, z izpostavljenostjo sončni svetlobi in z nekaterimi vrstami hrane. Karantena, ki naj bi nas branila pred virusom, pa je povzročila, da so se ljudje, še posebno starejši, več zadrževali v hišah in premalo na soncu, kar je pomanjkanje vitamina D še poslabšalo.
Več v reviji Zarja Jana št. 22, 2. 6. 2020
