Taka veščina je wudang kungfu, ki ga pri nas učita Darija Mavrič Čeh in Jure Čeh (njegovo daoistično ime je Yuan Wei Qi) v okviru zavoda Qi Lab, ki sta ga ustanovila pred petimi leti. Darija se je z borilnimi veščinami srečala po naključju, ko se je udeležila treninga tajčija, ki ga je trenirala prijateljica: »Ta način gibanja me je tako navdušil, da sem začela hoditi na tečaje.« Veliko let pozneje sta se z možem Juretom udeležila delavnice wudang kungfuja v La Speziji pod vodstvom mojstra Yuana Limina, vodje Sanfeng Martial Arts School. V hipu sta ju navdušila mojstrovo učenje in veščina sama po sebi: kultivacija notranje energije je pomembnejša od zunanje, zgolj fizične moči. Že ob prvem obisku njegove šole, ki je tedaj imela sedež v vasici Baxianguan (kar v prevodu pomeni »tempelj osmih nesmrtnikov«) v gorovju Wudang v osrednji Kitajski, sta spoznala, da je wudang kungfu bistveno več kot zgolj borilna veščina: da vključuje učenje tradicionalnih kitajskih inštrumentov, daoističnega petja, kaligrafije, branja starih tekstov, spoznavanje tradicionalne kitajske medicine. »Temelj vsega pa je daoistična misel, ki izhaja iz odnosa med človekom in naravo: človek je le majhna točka v neskončnem univerzumu, a oba delujeta po enakih principih. Vsako človekovo dejanje sproži spremembe v celotnem vesolju,« je razložila učiteljica. Z možem vsako leto preživita mesec dni v mojstrovi šoli na Kitajskem, kjer poglabljata svoje znanje in ga ob povratku domov predajata svojim učencem vseh generacij: najmlajši šteje štiri leta, najstarejša petinosemdeset.

Kako drugačen je ta kungfu, pove tudi primerjava s pri nas najbolj znanim šaolinskim kungfujem: »Bistvena razlika je, da šaolinska tradicija temelji na budizmu, wudang pa na daoizmu. V Šaolinu dajejo prednost fizični pripravljenosti, na Wudangšanu pa kultiviranju notranje energije. Zanimivo je, da so v preteklosti za aktivne bitke večkrat angažirali šaolinske borce kot pa daoistične menihe z Wudangšana. Pri wudang kungfuju je borilna veščina le majhen del celotne veščine kultiviranja človeka.«

Darija in Jure poučujeta wudang kungfu v Kopru, Kozini, Sežani, Miljah in v Ljubljani. Sprva sta poučevala le odrasle: »Na prvo vajo kungfuja za odrasle v Kopru so prišli mamica, šestletni sin in babica. Tri generacije.« Kmalu se je izkazalo, da tisti fantek ni bil edini otrok, ki si je želel trenirati borilno veščino. To je bil povod za ustanovitev prve otroške skupine v Kopru, pred dvema letoma pa še v Kozini in Ljubljani. Z vzpostavitvijo sodelovanja Qi Laba s Konfucijevo učilnico Koper Univerze na Primorskem so omogočili otrokom, ki se udeležujejo njihovih tečajev, učenje kitajskega jezika pod vodstvom sinologinje Tjaše Vilotič ter kitajskih učiteljic Lianlian in Zhaoqian: »Tudi med treningi se naučijo kakšne kitajske besede, fraze ali kakšne pesmice.«

Učenje mirovanja

Otroška vadba poteka tako, da se otroci poleg borilne veščine učijo temeljnih družbenih vrednot. Ena izmed njih je spoštovanje: »Na začetku in koncu vadbe se pozdravimo s priklonom: na ta način izrazimo spoštovanje do učitelja, veščine in njih samih.« Med vadbo otroci skačejo, tečejo, delajo vaje za raztezanje, koordinacijo. Učijo se različnih postavitev (stavov) in udarcev, pa tudi mirovanja in tišine. Ena izmed vaj je, da tečejo in se morajo ustaviti v določenem položaju in v taki zamrznjeni tišini vztrajati nekaj minut. »Na tak način se učijo obvladovanja samih sebe, svojega telesa in nemirnega duha, učijo se osredotočanja,« opiše Darija Mavrič Čeh, ki ima pri vajah veliko izkušenj tudi s hiperaktivnimi otroci: »Ti zelo težko stojijo na miru. Spodbujamo jih k temu, da se vsaj za hip ustavijo in skoncentrirajo. S tem vidijo, koliko lahko obvladajo samega sebe. Opažam, da se hiperaktivni otroci, ki redno vadijo, lažje umirijo.«

Ni tekmovalnosti, temveč le spodbujanje

Wudang kungfu je poseben še zaradi dveh značilnosti. Prva je, da ni tako kot treningi karateja zasnovan zgolj na strogi disciplini, temveč dopušča otrokom tudi nekaj živahnosti: za kakovostno izvajanje te veščine je velikega pomena sproščenost. Prav tako ne spodbujajo tekmovalnosti: »Ljudje imamo različne sposobnosti: nekateri se učijo hitreje, drugi počasneje; nekateri so spretni, drugi okorni. Nekaterim fizične omejitve onemogočajo izvajanje določenih gibov. Zato je edino pravo tekmovanje tekmovanje s samim seboj, se pravi, koliko veščine lahko razviješ, v kolikšni meri lahko izboljšamo svoje sposobnosti. Zato, denimo pri otrocih, razvijamo skupinskega duha: da tistih, ki počasneje napredujejo, ne zasmehujejo, temveč spodbujajo. Ti postanejo zato bolj motivirani in lahko dosežejo več kot bi brez podpore preostalih. Vsi pa se učijo pozitivnih medčloveških odnosov.«

Brez borbe med otroki Otroci se učijo borilnih elementov brez neposrednih kontaktov, direktnih medsebojnih »spopadov«, zato je manjša verjetnost poškodb: »Wudang kungfu je obrambna veščina. Uporabili naj bi jo samo v skrajnem primeru, če morebitnega konflikta ne bi bilo mogoče rešiti mirno. Če bi prišlo do spopada, obramba temelji na izkoriščanju energije napadalca. Veščina ni namenjena uničenju nasprotnika – temveč zgolj preprečevanju njegovih napadov.«

Vztrajnost je še ena izmed lastnosti, ki jih otroci razvijajo z vadbo kungfuja. Ena izmed metod, ki je temu namenjena, je, kot že rečeno, nekajminutno nepremično stanje v istem položaju. Te vaje so za otroke zahtevne že zaradi dejstva, da morajo mirovati. »Po kaki minuti začutijo neprijetno napetost v udih. Če uspejo vztrajati, krepijo podporne mišice in vztrajnostno moč; za to pa je potrebna osredotočenost – na cilj in ne na ovire. Tako krepijo sposobnost koncentracije, kar se odraža tudi v njihovem vsakdanjem življenju, npr. pri učenju. Take vaje so primerne tako za otroke kot za odrasle: učinkujejo enako na vse starostne skupine,« priporoča učiteljica.

Ob koncu ure se otroci v kitajščini zahvalijo mojstru oziroma mojstrici za trud in veselo odskakljajo k staršem, ki jih čakajo pred telovadnico.